Ker sence neusmiljeno drsijo po travnikih v dolini, Erzo že v avtu na poti na start Zabočevo razdeljuje posamezne naloge za čim hitrejši start. On bo prvi (ker je najhitrejši), Mega in Boris pa naj pomagata meni in Damjanu pri postavitvi, ker si (glede na to, da sva prvič tukaj) zasluživa odlet  čim prej (ker je lahko z vsako sekundo nastopajočega večera bolj vprašljiv). Mega naj se pa potem znajde kakor ve in zna (še vedno ob Borisovi pomoči).

In hitro se vse zgodi po planu. Veter piha rahlo gor. Start res ni idealen (v bistvu je eden najbolj klinčevih startov, ki sem jih doslej spoznal), je pa start (in sploh še, ker je novnov) in z veseljem potegnem v zahajajoče sonce in, spotikajoč se med kamni in vejami, odletim takoj za Erzom. Sledim mu levo ob pobočju Krimščka daleč v dolino Prušnice (kar nekako drživa višino – on seveda višje in manj tone kot jaz), potem pa obrneva in nazaj čez Šumik skoraj do cerkvice Sv.Janeza Krsnika (Zabočevo) in na pristanek.

Erzo pristane tik za mano, Damjan pa še kakšno minuto kasneje. Mega ima težave na startu (kasneje pove, da zataknjene vejice) in končno odleti, ko smo ostali že skoraj pospravili. Vsi smo zadovoljni in se odpeljemo na zaključno druženje s kremšnitami na Vrhniko (razen Damjana, ki pod nujno gre reševat svojo banko pred informacijskim zlomom)…