120215 Sveta Ana

Sta rekla Erzo in Boris, da moram kaj zapisati za danes, čeprav nismo leteli. No, Boris že kmalu dopoldne pokliče, kakšni so kaj plani in predlaga Sv.Ano, ki bo verjetno dovolj nizko pod orkanskim zahodnikom, ki je napovedan pod JV diagonalo Slovenije. Dogovorimo se za ob 15.30 v Podpeči. Krvavec je še tudi močen, le okoli Gozda je že bolj umirjeno, čeprav okoli Kredarice tudi nabija Z več kot 100km/h.

Ko se peljem v Podpeč, je na Slivnici 13/23 m/s Z. Ko se zberemo pri Mercatorju, podaljšamo do pristanka na letališču, kjer pustimo Borisov avto in gremo z mojim na vrh, saj ni sigurno, da se bom sploh moral preobleči. Tudi Erzo je bolj civilno oblečen…

Ko stopimo pri cerkvici iz avta, kar nažiga, vendar ne toliko, da bi takoj obrnili in odšli na kremšnite. Malo nakladamo in si občasno dajemo poguma s tem, da ni tako slabo, potem pa spet, da nam v takem vetru res ni treba. Jaz se spomnim svojega zadnjega obiska tukaj, ko sem do teme postavljal in poskušal odleteti, dokler mi ga ni vrglo čez rob in mi ga totalno sfeclalo, da sva ga z Maretom potem v temi pospravljala na travniku spodaj. Takrat je pihalo malo manj, kot danes. Ampak smer je pa prava – Z. Jaz se vmes na pol preoblečem iz civilke (ker je bilo malo hladno na tem klinčevem vetru). Tako nam mine kakšna ura. Ko smo v duši že skoraj odločeni, da pospravimo Erzov rukzak (ki je bil zaenkrat edini izven avta, ker sem rabil dostop do svojih letalnih oblačil) in se odpeljemo dol, prihrumi bel avto in v njem sedi Frenk Lokovšek z mladcem Ambrožem.

Situacija se je obrnila na glavo. Skoraj bi že jedli kremšnite, pa prideta onadva in naenkrat je čudovito, z mogoče malo močnim vetrčkom zaenkrat, ki pa se že umirja, saj golih vej okoliških dreves ne krivi več in smreka je že skoraj umirjena (kot bi poslušal sebe brez teoloških dodatkov). In pozitivna energija (ki je drugače najbolj močna na Kviriku), se začne pretakati po Sv.Ani. Lokovšek kar cveti od navdušenja, začne se preoblačiti, mladi Ambrož začne postavljati padalo, naenkrat tudi Delux začne postavljati padalo, jaz se preoblečem še iz preostalega dela civilke in skoraj vsi smo že v čeladah (vse to res zmanjša vpliv vetra na nas, čeprav njegova objektivna moč ni kaj dosti jenjala, nasprotno, občasno prbijejo sunki, da kar žvižga. Res pa se občasno, za kakšno minutko tudi zelo umiri). Jaz iz varnosti odpeljem svoj avto niže do klopce, da mi ne bodo drajsali po njem, ko jih bo vleklo po štartu.

Frenk hodi naokoli s svojim novim vertromerom, ki potrjuje njegovo hipotezo, da bomo skoraj odleteli, čeprav elektronika občasno pokaže več kot 30km/h. Boris je po nekaj poskusih postavljanja padala uspešno zapletel vrvice v grmiček (ki je vsakokrat, ko sem tu zastonj taval naokoli tudi meni povzročal podobne težave), pa se ni preveč trudil, da bi jih odfecljal, saj mu je nastala situacija uspešno držala padalo na mestu. Končno začne provocirati Erzo, kaj se to zaseda start, če se ne misli odleteti in Boris hitro nabere in odstopi prostor Ambrožu, ki suvereno postavi Sandijevega novega 7. Malo mu pomagamo raztegniti, ko pa ga poskuša dvigniti, mu ga razmetava malo sem malo tja, dokler ne obupa. Za njim pride na sceno Erzo, ki skoraj v prvo postavi padalo v res eleganten zidek. Ta zidek potem vzdržuje kar nekaj časa, da ga vsi dovolj poobčudujemo, potem pa nabere padalo, ker obstaja resna nevarnost, da ga bo oddrajsnlo čez rob… Jaz grem med tem po svoj avto in ga pripeljem spet gor, da bomo imeli bliže za pospravljati robo… Potem pa se odločim in pospravim svojega U-Turna in izvlečem Nuptseja, ker se mi zdi, da bom z malim padalom in v tangicah vseeno mogoče “lažje odletel”. Veter se ne da in nabija še bolj, čeprav je sonce že zašlo.

Končno se Boris definitivno odloči, da bo on šel z avtom dol. Tudi Erzo ugotovi, da mu pa res ni treba, potem pa še jaz začnem pospravljati lahko garnituro. Tudi Ambroža sta veter in mraz malo ohladila (da ne rečem prizemljila). In samo še Frenk postopa naokoli s pozitivnim pristopom. Mi trije pospravimo v avto (jaz se seveda obvezno preoblečem nazaj v civilko), pomahamo onima dvema (ki sta tudi v končni fazi pospravljanja) in se v mraku odpeljemo dol v Mercator na kremšnite (v resnici pa so bile torte, ker je kremšnit zmanjkalo).

Ko pride nekaj za nami še Lokovšek, ugotovi, da je pa vseeno fajn, da smo vsi živi in zdravi…

8 komentarjev

    1. Da ne bi ti zamenjala doživetih opisov za realno čakanje na štartu :-). Takoj ko boš imela čas, se pridruži, da boš tud ti čakala, ne pa brala v toplem fotelju…

    1. Češna je Mare Češnovar, član jate, ki pa ga je bolj redko srečati zadnje čase v jati, ker je njegovo letenje zelo odvisno od DO (Družinskih Obveznosti)… Pa menda se res vidva še nista videla… Mare, boš moral čimprej priti letet, ali pa moramo narediti spoznavni večer/dan (recimo na Kovku) 🙂

  1. Jst se vedno veselim spoznat vsakega letečega osebka z vsebnostjo estrogena, progesterona itd., karkol že imate v sebi ženske namesto testosterona, ni vrag da se kdaj ujameva tud jst pa Manca. Bova lahko še Indijo predebatirala, da vidim če je danes že kej drugače kot pred davnimi 15 leti, ko sem bil tam jst. 🙂

Leave a Reply