Sonce še ni zašlo in še lahko kaj naredimo. Smer Ivančna gorica in ob avtocesti proti Višnji gori in gor v nebo: Gradišče pri Višnji gori. Vmes poberemo pešakinjo, domačinko (sicer iz Lju), ki nas pripelje do svoje hiše, od koder je najbližja pot na vrh – start. Snega je kar kakšnih 30-40cm (hvala Megu, ker mi je nesel rukzak in gazil večino poti) in čez kakšnih 10min. smo na startu.

Čeprav smo gazili (predvsem Mega) na celo, je na startu potacano (kasneje na OLC vidimo, da je danes tu okoli tacal Desus). Piha primerno močno, ampak popolnoma z leve, tako da z Erzom postaviva padala skoraj diagonalno na smer na vrhu starta, na ravnem delu zasneženega travnika. Potegne padalo Erzo in mu ga veter sesuje in zamota v štrikce tako, da ga mora Mega odfecljati in potem začneta oba odmotavati štrikce in padalo… Jaz medtem čakam na kakšno izboljšavo vetra, pa si veter noče premisliti in vztrajno piha z leve.

Ker onadva še kar fecljata, potegnem in ga dvignem in stopam v desno, kamor me vleče padalo in me kar noče dvigniti. Končno se odlepim, ko sem že na bolj strmem pobočju. Nič kaj preveč ne drži in čutiti je močan V, tako da sem  kar nizko nad prvim platojem. Ker se bojim, da ne bom zvozil čez, zavijem proti grapi v desno, ki se spušča proti dolini Višnjice (malo se bojim morebitnih rotorjev tam…), pa se spuščanje malo umiri in zvozim desno ob platoju čez gozd nad dolino, tu zavijem v levo proti Višnji gori in počasi pristanem na enem od travnikov (v snegu) pri Dednem dolu.

Erzo pristane nekaj minut za mano in ko pospraviva, je že Mega tu.