Ko se dopoldne slišiva z Erzom, je situacija taka: rahel S čez vso Slovenijo zgoraj in spodaj. Ideja je projekti na idrskem ali Kovk/Lijak. Ko pokliče še Delux, se vaga obrne na smer Lijak, saj je na Kovku še S, na Lijaku pa že dela.
Ob 12.20 poberem Erza in Ukija na Vrhniki in Mega na Uncu in gasa pod Lijak. Špela in Boris sta v svojem avtu, saj moram jaz biti ob 18h v Ljubljani, ostali pa itak mislijo letati do pozne noči. Malo čez 13h smo na pristanku in se pretovorimo k Borisu in Špeli (Mega mora zaradi pomanjkanja prostora počakati na drugo rundo, ker je baje zadnji prijavljenec…), moj avto pa ostane na pristanku, da sem neodvisen in lahko odidem kadar hočem.
Na štartu smo edini in hitro postavimo. Erzo, Boris in Uki odletijo, jaz pa še flikam padalo, saj sem našel še nekaj luknjic (pa še dve je našel Uki). Končam ravno ko pride Mega, ki hitro postavi in odleti, jaz pa takoj za njim. Skoraj scurim, pa se na levo le poberem in nazaj nad start in potem naslednjo uro tu vrtim in drajsam in tonem in nabiram… Ves čas gledam kupolo in čakam, če se bo kaj razparalo, ali če se bo pojavila še kakšna luknja. Počasi se pooblači, Z je ves čas močan in vse skupaj je rahlo razbito, ne neka uživancija . Tudi drugi (v zraku ni pretirane gužve, mogoče vsega kakšnih 20 padalcev razsutih naokoli) ne naberejo kaj posebno, pa tudi kam daleč ne odletijo. Mega je seveda odšel proti zmajarski in na koncu pririnil do Lokavca, Boris pristane nekaj pred menoj na uradnem, Erzo pa mora seveda potegniti čim daljšo špuro in zaključi nekje pri Vrtovinu, Uroš pa nekaj prej pri avtocesti.
Zoranov let
Na pristanku sta Špela in Boris, ki ravno odhajata pobrat ostale tri, jaz pa izkoristim suh del travnika, da še preverim padalo (če je še kakšna luknja in kako so se obnesle flikce – vse je OK) in malo počistim usran sedež in vrečo od včeraj.
Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/796496
Ko se usedem v avto pokličem ekipo, ki se že pelje proti Šilentaboru za drugi današnji štart…
ŠILENTABOR:
ERZO:
Ko se poberemo pod Čavnom gasa naprej – še ne vemo točno kam – dokler se le ne pojavi ideja iz globin bolane duše. Seveda moram poklicati še Zorana, da mu sporočimo koordinate in namen v smislu, da bomo odleteli še zanj. Na štartu celo prav piha, čeprav je ta ravnina, ki se prevesi direkt v strmo pobočje. Naš, Boris in Uki po vrsti se zmečemo v Narin in prihajajočo noč. Mega štrajka.