Zjutraj je kar nekaj variant v igri: Smuk ali Buzet (Kraševci), ali pa Gozd. Boris je za Gozd in S Špelo in avtom je to velik logistični argument. Jaz bi sicer šel na kaj novega (Smuk), ampak ker si ne obetam čudežnega leta, bom preživel, tudi če grem že tretji dan zapored na Gozd. Mare si je vzel danes dopust in je zjutraj že odhodil Krim, sedaj je pa pripravljen na padalsko akcijo.

Dobimo se na standardnem mestu pri pokopališču na Šmartnem (ko pridejo, Erzo sprašuje, če si ne bi mogoče nabavil kakšno parcelo na britofu, ko sem toliko tukaj zadnje čase). Z Maretom se zbaševa zraven in Gozd. Ko pridemo na start, je že kar gneča. Piha kar močno (4,5/7,8 enako na Kriški) in občasno sunkovito. Počasi postavimo med drugimi, Erzo in Boris odletita, jaz počakam, da odleti Luka, ki mu nova M4 dela majhne preglavice, potem pa tudi jaz. Mare se odloči, da je še malo premočno in bo malo počakal.

Zavijem na levo in imam na začetku kar nekaj matranja in rukanja, da končno naberem na prednji joški, Potem pa vrtim  tako, da me zanese vse do Kriške in ob pobočju (na greben se ne morem spajsati) proti Tovstemu. Precej zgubim, vendar na prednjem pobočju ujamem močno dviganje in naberem skoraj do vrha Tovstega. Potem pa čez na Storžič. Na sedlu pri Mali Poljani me močno zruka (frontalc) in naprej do Storžiča več zgubljam, kot dobivam. Za moj okus je vse preveč zrukano in pri Storžiču obrnem. Nazaj proti Tovstemu zgubljam in sem že nevarno nizko, pa se potem naslonim na Tovsti vrh in spet naberem. Za Gozdom in nad njim vrtim in nabiram in tonem in se na koncu odpeljem v smeri Tržiča, ko po postaji zvem, da je Boris pristal nekje za Begunjami, Erzo pa je tudi tam nekje. Najprej razmišljam, da bi pristal pri Tržiču, vendar imam dovolj višine in se v močnem nasprotnem vetru odpeljem na Senično. Ko pristanem, starta Mare in kmalu pristane ob meni.

 

Opomba: pri 1:28 min dobim klofer (sicer pa ni kaj bistvene razlike od ostalega letenja 🙂 )

Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/803402

Pristane tudi Pero, ki ga zanima, kako sem zadovoljen s sedežem (poračunava za novo ploščo).

Med našim letom sta prišla tudi Manca in Damjan in se pripravljata na start. Ker je še nekaj časa, da se jata zbere, se ponudim, da pridem gor in odpeljem Mančin avto dol. Na startu je še nekaj startajočih in Manca (Damjan je ravno odletel), ki kar nima prave volje za odleteti. Malo jo spodbujam in pomagam postavljati, nekajkrat tudi poskusi (in čisto v redu dvigne), pa vsakokrat prekine (malo jo zafrkavajo skrajšane komande). Od ostalih tudi eden ne starta lepo, ampak imajo takšne ali drugačne težave, kar za Manco ni ravno spodbudno. Nazadnje se odloči, da ji ni treba in pospravi in k Bajdu do jate.