Zjutraj je spet slabo vreme, skladno z napovedjo. Pa vendar se proti poldnevu malo popravi in mogoče bi se pa dalo kje odleteti. Erzo kliče z upanjem, da bom pristal na današnje mirovanje, pa mu nekako nočem ugoditi. Kasneje kliče še Mare, potencialno za akcijo, pa še Mateja bo predčasno lahko odšla domov (in hrepeni po letenju). Tega že iz tovarištva ne smemo zavrniti in nekje moramo najti neko luknjo za odletet. Ko se koordinirava z Erzom, je jasno: Koreno (moj nov) in velika verjetnost, da vsi odletimo, potem pa še kakšen projekt.

Ob 15h poberem Matejo doma, Mareta na Dolgem mostu in z 7-minutno zamudo smo pri športni dvorani v Horjulu, kjer nas šminkersko pričaka Erzo. Kaže na dež (vmes je malo kapljalo), vendar brez oklevanja šibamo gor. Parking pred gostilno in otovorjeni na start. Malo začnemo cincati, ker pod Krimom očitno uliva, dežna zavesa se bliža tudi z desne proti Horjulu, ampak jaz vseeno začnem postavljati, medtem ko si ostali trije podajajo moj daljinec za avto (kdo ne bo šel in bo peljal dol…). Pa začne končno kapljati in hitro pospravim z Maretovo pomočjo, potem pa zbežimo v gostilno na radlerje (2xgrape+2xrdeča).

Počasi pijemo in modrujemo, Mare vmes rešuje družinsko krizo, dež uliva… Pa se pokaže modrina, pa neha, pa nehamo nakladat in ko so flaše prazne, smo že pripravljeni za ponoven start.

Zdaj forsira Erzo in prvi postavi v mokroto štarta in že prvič potegne v hudo stranski veter… in podre. Mare mi vmes pomaga postaviti, počakamo, da se veter malo popravi in potegnem jaz in odvjugam peš dol po hribu (baje tako,tako…kot vedno 🙂 ) in odletim. Hočem naravnost ven, ampak veter me nese s 45 v levo po dolini pospešeno dol, tako da pridem lepo ven nad Horjul, tu pa malo bolj drži in lepo pristanem po 5 min pri športni dvorani.

Ko pospravljam mokro cunjo, štarta po nekaj poskusih še Erzo, ki se mi kmalu pridruži na pristanku. Ko pospraviva, sta Mare in Mateja že pri naju. Maretu se mudi zato razlaz… Leteli pa smo !!