120406 Vremščica P710 17:10:32

Danes pa res kaže zjutraj tako slabo, da sem prepričan, da ne bomo leteli. Kljub temu pokličem (malo za provokacijo) Erza, kam bomo šli danes, pa je bolj mnenja, da bo danes spustil. Vendar dež vseeno poneha in začnem malo gledati kamere po Slo. Na Cerkniškem in v Loški dolini najdem celo sončne posnetke (aktualne, ne kakšne od lanskega poletja), veter je podoben kot včeraj J, JZ in začnem razmišljati o Slivnici (Emil je včeraj našel krasno sončno luknjo) ali Racni gori. Pokličem Mega, ki pove, da na Uncu ni tako slabo, da pa piha močno (8/11) na Slivnici in da je za stvar. Torej Racna. Erzo je načelno zraven.

Ob 14.30 se peljem proti Vrhniki in ko obvestim Erza, da prihajam, se začudi, zakaj ga kličem, saj mi je po SMSju sporočil, da bo danes preskočil. Malo sem razočaran in že skoraj zapeljem mimo Vrhnike, ko spet pokliče, da je na Vremščici sonce in bazice in lep veter in sploh idealno in da se Kraševci že vozijo tja – da je spet zraven. Odvijem na postajo Vrhnika, malo počakam in ga naložim v razsutem stanju (nabrano padalo, krama po kosih…). Pred Uncem seznaniva Mega s spremembo ciljne lokacije in že smo na Vremščici istočasno s Kraševci. Gorazd že odletava, ostali začnemo hitro pripravljati kramo.

Ko razmišljamo, kdo naj vzame ključ mojega avta, Marko Valenčič pove za RAV lokacijo hrambe ključa, ki ohranja avto zaklenjen in Mega poskuša na LCju najti analogijo, kar ima za posledico, da naslednje pol ure bezava ključ iz planirane hrambne luknje, kamor zdrsne skoraj v nepovrat… Končno Mega reši ključ in se lahko posvetiva letenju.

Ostali so medtem eden za drugim v zraku in se oddaljujejo od starta naravnost naprej s polžjo hitrostjo. Jaz postavim zidek in začnem sušiti coto (ki se še vsa cedi od včeraj). Premočno mi je za start in čakam na kakšno mirno luknjo (šumijo gozdovi domači…). Mega izkoristi pravi trenutek in odleti. Jaz pa še čakam naslednje pol ure ali še več. Na startu ostane še eden od Kraševcev, ki mu je tudi premočno in noče niti postaviti. Ostali med tem jadrajo in vrtijo in nabirajo. Mega se odloči, da pristane in se z ušesi in ekspresno hitrostjo vrne nad start in (skoraj) elegantno pristane (viteštvo !?). Potem mi pomaga pri startu (malo moralno in ob nekaj poskusnih hrbtnih dvigih tudi konkretno –  ponovno postavljanje).

Končno mi uspe in me takoj začne dvigovati strmo navzgor. Ven nad dolino se pomikam s 5-10 km/h, dvigne me do 1100, ko sem že precej zunaj pa me rahlo spusti. Veter je res močan in če se le malo postavim postrani glede na smer vetra, sem že pri 30-40 km/h. Čeprav sem že daleč zunaj, skoraj nad letališkimi travniki, me še vedno rahlo dviguje (in občasno malo spusti). Erzo me upravičeno napizdi, da naj začnem vrteti, sicer bom kmalu scuril in res zavijem, pa me ekspresno (55 km/h) odnese nazaj proti Vremščici – pa tudi ekspresno dol (-2,5) in ob zaključku obrata sem že tik nad tlemi. 5 minut zatem pristanem na travniku pred letalsko stezo.

Zoranov let

Ko pospravljam, je Mega že pri meni. Pomagava pri logistiki: gor po avto peljeva enega od Kraševcev, Mega odpelje dol še Gorazdov avto, pobereva Erza in Gorazda in končno zaparkiramo v zaključno strokovno analizo današnjih letov v Balkan express v Divačo…

Pa še posnetki Rajka Sila:

http://picasaweb.google.com/115605553297007606218/3Vremscica06042012?authkey=Gv1sRgCMmx4aypkr4R#5728331054217715346

In Erzov komentar:

…vsaj do baze je šlo in Gorazd je spodaj po pristanku soročno pomahal v nebo rekoč: “hvala bogu, da imamo Vremšco”

Leave a Reply