Naprej na Vače, kjer si ogledamo situacijo na pristanku in startu Gaber (kar je Lokovšek malo pomešal), ki je domač start Duleta in Brigite. Čeprav ni nemogoče, nobenega od nas ne potegne in hitro najdemo izgovore, zakaj ne (veter preveč z desne in preveč drotov na potencialnih pristankih, pa kaj vem kaj še…). Se pa spomnimo, da mora biti na Kresniškem vrhu tak veter idealen in hitro odšibamo tja, saj smo že malo v časovni stiski zaradi Matejinih omejitev. Ko pridemo do vesoljske konstrukcije (ki jo poznamo že od obiska letos pozimi), je sicer vreme še vedno kilavo, ampak piha pa idealno, čeprav kar (pre)močno. Štart nam je vsem manj všeč, kot pozimi  (razen Mateji, ki ga vidi prvič – pa ji vseeno ni všeč 🙂 ). Najbolj nas moti položnost in drevesni rob, ki je zelo blizu in visok (kar malo spominja na Sv.Ano) in malo dvomimo, da se da lepo priti čez.

Erzo se vseeno odloči, da bo raztegnil in malo dvignil za poskus. Ko dvigne padalo, ga lepo drži nad sabo, ni pa dovolj močno, da bi ga kar dvignilo v zrak. Malo ga vodi sem in tja, ko začne kapljati. Čeprav me je zelo zelo mikalo, da ga postavim tudi jaz in poskusim odleteti, me je to kapljanje dokončno odvrnilo od tega. Spet neha kapljati in Erzo se odloči, dvigne še enkrat in se po nekaj poskokih po terasah le odlepi od tal. Glede na start kaže, da bo težko prišel čez, pa ga neverjetno lepo drži in ko se približa gozdnemu robu ga še dodatno dvigne. Skoraj vodoravno ga odnese čez in lepo odjadra proti desni nad dolino Save.

V rahlem dežju se odpeljemo dol in med potjo vidimo, da je Erzo še visoko v luftu. Ko pridemo do proge v Kresnicah je že pristal in pomagamo mu pospraviti. Super! Dva nova nova za Erza in tale Kresniški vrh je celo novnovnov (=prvenstven).

V Ljubljani smo pravočasno (za Matejo) in ker Erzovih punc še niso spustili iz bazena, se greva še naslajat v Zvezdo.

Potem se popoldne še večkrat slišim z Manco in Megom, če bi se le dalo odleteti na Strmci ali Sv.Ani (Manca si zelo želi leteti), ampak narava je močnejša…

Erzo:

Pridemo na že znani plac iz 21.2.2012. In kar jasno postaja, da tudi v idealnem vetru – (5m/s), zdaj tu ni za odletet, takrat sem pač sanjal, da bi se dalo, itak je bila napačna sapa, v pravem bi pa šlo…

Ker vsi le gledajo, jaz razdrem padalo, da bom dvigal – in dvigam.

Piha manj kot sem pričakoval, padalo nad menoj sicer stoji, noče pa me dvigniti. “Sušim padalo”, da se mi ni treba takoj odločiti. Potem ga podrem, ker mi nekaj vpijejo. Da rosi pravijo in Mega mi nameni par tehtnih besed, da tole pač ni… Hvala ti, saj dosežeš nasprotno, odločim se v stilu: kdaj pa, če ne zdajle, ko piha idealno (manj ali več bi bilo slabše), vsaj probat moram. Precej (staroslovensko: takoj) se poženem čez police nekdanjega sadovnjaka, ki ga je lastnik sesekal (tudi njemu hvala), ko je dobil zemljo nazaj, še vzame me ne takoj in letim proti osovraženem robu gozda, ki pa ga lepo preletim. Takoj zatem se ustrašim položnega gozda proti Kresniškim Poljanam, a ni problema, zadržim skoraj višino štarta, 500 m pred štartom uletim v kaplje, zato obmem desno za Kresnice, pa še kar drži, ko  pa le padem pod 500 m, pa ne gre prav dost naprej, zato opustim prvotni načrt kruzanja okol Kresnic in se držim pristanka. Čist spodaj vetra ni nič posebno, občasno pa pihne bolj. Avp Slivnica tedaj JZ 13/17. Epi-epi.