Danes pa je res slabo vreme. In J od Ljubljane piha vedno bolj. In dežuje. Pa tud na S dežuje. Ampak v Lj pa ne (čeprav ves čas kaže, kot da bo vsak trenutek). Erzo je včeraj rekel, da ima danes popoldne opravke (hmmmm…), pa ga nočem poklicati. Pozvonim Damjanu. Bi šel. In blizu Lj je Špica (Kamnik), kjer bi J, JZ (ki je napovedan in s postajami tudi potrjen) prišel prav, če se le ne bo ulilo. Pokliče Erzo, ki se pelje skozi Podpeč in pove, da je čisto mirno. Povabim ga (Špica, pa mogoče še Vover… me ne zanima, že letel, mi ni treba, mogoče Samotorica ob 17h…).

Z Damjanom se dobiva pri zdravstvenem domu, prestopi k meni in ugibava kod na vrh do starta. Vdeneva pravo cesto, tudi odcep in potem malo tavava sem in tja, kje bi pustila moj avto čim bolj pod vrhom. Parkirava v peskokopu in zatavava v strmino navzgor (kao po poti 🙁  ). Plezava po skoraj navpičnem suhem listju in vejah z vso kramo (še dobro, da imava lažjo opremo kot normalni padalci – če bi to pričakoval, bi vzel lahko hribovsko varianto). Za 50 višincev porabiva pol ure in končno pritavava na start v rahlem rosenju.

Piha nula in občasno malo z desne. Start je pa kraaatek in strmoooo odsekan. Kje je zdaj tisti zahodnik 🙁 ? Damjan takoj začne postavljati saj pričakuje povečanje padavin. Meni pa se kar ne zdi. Počaka na trenutek, ko pihne rahlo gor in potegne … in odleti v mir oblačnega, rahlo rosečega popoldneva. Malo zavjuga sem in tja in je že dosti pod startom. Rosenje je ponehalo in hitro postavim še sam.

Malo čakam, ampak gor noče več pihniti, zato potegnem v nuli (ker je tudi malo dol že pihnilo vmes 🙁 ). Lepo dvignem in ga peljem do roba in sem v zraku. Zapeljem do gradu in v širokem loku čez Bistrico na velik travnik nad obvoznico, kjer obrnem in pristanem zraven Damjana.

Spet rahlo rosi in Damjan mi pomaga pospraviti. Zapeljeva se po moj avto, potem pa z obema še do pristanka za samostanom Mekinje in naprej z mojim na ogled starta Vover. Hvalabogu rahlo dežuje, predvsem pa piha navzdol od zadaj, tako da lahko mirne duše zaključiva za danes.

Še kavica in 2 gori sladoleda v Oranžeriji v Mengšu (mmmmm, cimetov in karamel in lešnik in…. cimetov….). Leteli smo, pa še novnov 🙂 .