120410 Vremščica P712 14:52:36

 

Danes krasen dan (samo piha malo močno). Prvi pokliče Erzo, da so neke variante Buzet pa tja (Ščuka). Ampak ni sigurno, ker bo močan Z. Jaz sem bolj za blizu, enako tudi Erzo in strinjata se tudi Mega in Delux in pade Vremščica. Najprej 15h, pa navijam za prej (v Lj moram ob 19h), pa še veter naj bi jačal vedno bolj.

Ob 14.30 smo na spodnjem štartu in piha kot pr norcih. Brez pomišljanja damo kramo ven in jo začnemo postavljati (razen Borisa, ki pusti kup sredi travnika in se toplo obleče). Tolažimo se, da piha manj kot v četrtek in ko se eno od daljših obdobij nažiganja malo poleže, potegne Erzo in takoj za njim (lepo hrbtno, prosim) tudi jaz. Tudi Mega je v luftu in vsi trije se borimo z vetrom, ki hoče, da bi šli v eno smer, mi pa v drugo. Občasno dvigne, pa spet požre skoraj do tal, pa spet gor in sem in tja in sploh je treba delat 100 na uro, čeprav naberem komaj do starta (tudi Erzo in Mega nista dosti boljša). Naprej gre pa komaj kaj. Boris se sonči in vetri na startu in čaka na boljše čase.

Končno Mega pove po postaji, da ima tega razmetavanja dovolj in da gre dol (na pristanek namreč, tokrat ni navdušen za toplandanje). Kar čakam, da padejo v eter takšne smernice in tudi sam se usmerim proti letališču. Boris pozdravi to usmeritev in pove, da pripelje avto dol po nas. Ko že kaže, da bom prišel do letališča, me veter tako ustavi, da stojim na mestu (Mega je kasneje rekel, da me je celo malo rikvercalo) in tonem proti progi in borovcem. Ko vidim, da naprej ne bo šlo do čistine, obrnem in s 50 na uro zavijem na moj standardni pristanek. Z rahlimi rotorji in vetrom v rit pristanem tako, da mi vrže padalo čez glavo, pa še potegne me po travniku (čudovita mehka travica) kakšen meter navzgor.

Zoranov let

Pospravim in na cesto in kmalu je Boris pri meni. Boris nabija, da bi bilo na Socerbu super in če gremo tja. Na travnik do Mega in Erza, ki je pristal zadnji. Ko pospravita tudi onadva, skupno ugotovimo, da gremo na “Socerb” (=še enkrat gor na start). Vmes Erzo pokliče Marka Valenčiča in mu ponudi, da ga zapeljemo gor (za sondo v drugi rundi –  v prvi je bil Erzo, pa ne bi več).

Na startu še bolj nažiga kot prej in midva z Megom pustiva robo kar v avtu. Erzo malo provocira in končno sprovocira Marka, da postavi in nekajkrat neuspešno dvigne v vihar, potem pa gre pod cesto, kjer ga uspešno katapultira v luft. Bolj kot ga gledamo, manj je zanimanja za ponoven start. Erzo sicer vztraja in vetri padalo, mi trije smo podstavljeni za njega, da mu ga držimo, končno pa se tudi on vda in ga odnese pospravit za grič. Vsi v avto in dol na letališče po Marka in gas Lju. Leteli pa smo (pa še privajali smo se v močnih razmerah, kot je rekel Erzo 🙂 …).

Leave a Reply