Ko smo končno skupaj, se zapeljemo v Ajdovščino na zaključno kremšnitno druženje. Vendar Boris namiguje še na kakšen start, jaz povem, da sem že na 3 blizu 100 in Erzu je takoj jasno, da moramo nujno še na en večerni novnov start. Otliško okno je idealno in blizu in sploh točno za ta namen. Po najdaljši možni poti mimo Kovka iščemo dostop do starta (Mega točno ve kam… pa prižgemo še tablico, da preverimo njegovo informiranost… prijazni domačin nas usmeri, ko kljub vsemu zgrešimo, pa se še enkrat zgubimo) in se na koncu po res ozkem in zaraščenem kolovozu (kar po njem, dokler si boste upali…) pripeljemo na start (smo si upali). Mega se z malo narejene zaskrbljenosti sprašuje, kako bo tu on prišel nazaj na cesto (zraven se pa že veseli) in nam pomaga postaviti.

Piha kar močno (na Kovku 5/8, tu pa še malo močneje) in najprej se izstreli Boris, potem Erzo, jaz pa se najprej zafeclam v lastne štrikce in me veter podre nazaj, potem me prestavi nazaj na tla v naslednjem poskusu ob Megovi asistenci, ker pa padalo ostane kar nad mano, ga samo usmerim in odstartam. Naslednje pol ure pa sama uživancija v večernem soncu ob grebenu do Kovka in čez Vipavo dol na standarden travnik pred streliščem. Pristanemo ob 20h, ko je ravno še dovolj svetlo za pospraviti.

 

Pa še Borisove fotke: /olc/index.php/forum/gallery/816049

Gasa Lju :-). Nepričakovano novnov 🙂