Odločimo se za Bloško polico in raziskavo novih možnih startov. Med potjo že malo dežuje. V Novi vasi (zibelka slovenskega jadralnega letalstva 🙂 ) čez neskončne travnike do delno golega Piškovca.

Nesemo peš padala na vrh v upanju, da bo mirno. Malo pod vrhom je res mirno (smo v zavetrju na JV pobočju), na vrhu pa kar piha Z ali celo SZ. Z vrha se ne da odleteti, zato se vrnemo niže do odloženih padal. Občasno je tu brezveterje, občasno pihne dol od zadaj v hrbet. Manca navija za start in tudi jaz sem zelo za. Začne postavljati padalo, jaz pa tudi. Mega in Erzo nama pomagata.

Manca je prej pripravljena in v trenutku brezveterja potegne in lepo dvigne, vendar ji ga sesuje sunek od zadaj. Čakamo na naslednjo minutko miru. Ko ta pride, ponovno potegne in odlaufa po pobočju in odleti. Spet pihne od zadaj. Manca pristane nekje na sredi neskončnega travnika spodaj.

Spet se umiri za trenutek in potegnem naprej še jaz. Zašibam, Mega me vzpodbuja naj čimbolj laufam in odlepim se od tal. Najprej me požira veter, ki se zliva dol po pobočju, ko pa pridem malo bolj ven, kar drži in me z vetrom prinese skoraj do konca travnika. Ko pristanem, postavlja že Mirko in odleti.

Ko pristane, razteguje tudi Erzo, čeprav je prej trdil, da ne bo niti poskusil. Pa vseeno nekajkrat poskusi, ampak očitno piha preveč od zadaj in s hrbtnim startom nima šans v takem. Končno obupa in pospravi.

Ko sta z Megom pri nas, smo vsi pospravljeni in se naložimo. Erzo tovariško čestita, vendar je zase razočaran. Ampak čez dolino že vidi potencialni start, ki je ravno pravi za ta veter.