Gasa čez Postojno in lokalno čez Studeno na Lohačo in na start.
Mateja prihaja iz Lju, Mega demonstracijsko toplanda, Erzo in Mare sedeta in modrujeta, da je še (pre)močno, jaz pa postavim padalo, naredim lep zidek in čakam na primeren trenutek za odlet (ko bo vsaj za trenutek malo pojenjalo). Mateja pride in sede v krog modrecev, pride še Samsa…
Mega ponovno atraktivno iz obrata odstarta in malo za njim hrbtno (z zapleteno komando) še jaz in že sva visoko nad grebenom. Tudi bolj zunaj lepo drži, je pa kar močno. Pridruži se nama tudi Erzo, Mare pa nabija s tal (kaj nam je treba viseti gori kot salame, ko bi lahko prijetno kramljali na tleh…).
No, kmalu se prštimajo še ostali in en za drugim startajo. Potem pa jadramo in vrtimo in plavamo in se izogibamo en drugemu in … uživamo… Mrak se počasi spušča na zemljo in veter rahlo jenjuje. Najprej toplenda Mega in potem še Mateja (o verbalnem incidentu tukaj raje ne govorimo… 🙂 ), Erzo pa sprašuje kdaj se zaključno odpeljemo proti Planini. Ker se polna ura že bliža, jaz javim da grem in se z vetrom odpeljem cca z višine Petriča. Malo poruka za robom in potem s 55 proti Planinskemu polju. Mislim, da so ostali za mano, ampak nikjer nikogar. Zapeljem se nad vijugami Unice daleč čez polje do Unškega loga, potem pa obrat in po liftu dol na travnik pod sabo.
Zoranov let
Ko pospravljam, sprašuje po postaji Erzo, kje da sem. Vidim, da prihajajo tudi ostali. Samsa in Mare pristajajo nekje pri Planini, Erzo pa potegne do mene (toliko časa za mano je prišel, ker je toplendal na Petriču in moral počakati, da mu naredi nov start in nove kilometre :-)… ). Mega nas pobere in gor po avto in še zaključno skupinsko picerovanje pri Portusu. Izpolnjen dan 🙂 in krasen letalni začetek po praznikih 🙂 !