Vreme čudno. Više gori močan SV, dopoldne se 5x zamenjata dež in ne-dež. Jaz se že tresem. ŽE tri dni nič. Erzo najprej odpove sodelovanje (na Vrhniki itak spet uliva), potem pa okoli 15h le še enkrat pokliče, da je spremenil mnenje (vzrok: nehalo je deževati ? Poklical je še 1 pacient – Mirko ? Nikoli ne bomo vedeli… ) in da pejmo na Ulovko pogledat.

Na poti na Vrhniko in z Erzom gor: mir in milina in sonce in šajba z modrim nebom… Priključi se še Mirko na Ulovki (začne nabijat nekaj o Z, ki mu je pihal med vožnjo, pa to – kr neki…). Po cesti do ovinka in po kolovozu do izravnave, robo na hrbet in čez privatno parcelo prek travnika na start. Piha. Pihne močno. Pihne manj. Skoraj nič. Pihne močno. Drevesa šumijo (občasno). Iz začetnega zagona in herojev se začnemo spreminjati v pusije. Kdo bo šel prvi?  Mirko si je že po poti zagotovil varnost (“…a vidva bosta kar postavla in odletela, al bosta kaj čakala…”), torej eden od naju. Men se niti ne zdi tako strašno (edini problem je, a pri takem direktnem vetru prideš sploh čez, saj sta tu dve polici in vse skupaj je kar nizko…v bistvu je malo verjetnosti, da prideš čez, kje bi pa pol pristal…). Torej sploh ni problema, saj smo v takem že neštetokrat startali, sam, da tule ne veš, kje bi pristal… Erzo ima druge pomisleke, ker obuja spomine na pretekle dogodke v  podobnih pogojih: “… ko je Mega potegnil, ga je odneslo gor in pol rikvercalo na levo do vlečnice in ga odložlo na tla in pol je bil najbolj vesel človk…Tud Kus ne bi v takem, ker je že enkrat, pol pa… Ampak ta direktni veter s S bi bil idealen! Kako bi se dans jadralo tu ! Levo desno ob grebenu…” .

Jaz ves čas merim veter 1,5, 3,5, 5,5, 1,5 /max 9,2. Ampak tist max prbije samo redko… Erzo pokliče Lukca Slaka in ga začne kurit, kolk bi se dalo dans tu navintat. Tamali je dober: da bo pogledal zvečer na OLC pravi… Pol pa pokliče še Borisa (ki je itak za vogalom) in Boris trzne, odloži svoje rezbarije (zmotimo ga, baje, pri rezbarjenju…) in je čez 20 min pri nas. Brez padala (je v avtu). Pogleda, ugotovi (brez vetromera), da tole pa ni zaenkrat in gre po pir.

Ta čas, ko udušimo dva pira, opazujemo osebka/rambota/lastnika sosednje parcele, ki kroži nami (mislim v prenesenem smislu – se plazi po šibju pod gozdom v pobočju nad nami, ker v resnici so nad nami tudi ptiči, ki tudi krožijo – ampak tisti nimajo šibrovke ali pištole z vsaj štirimi naboji…) in daje vtis, da bo povzročil konflikt zaradi prehoda čez privatno posest.

Piksni sta prazni. Dva ptiča (kavki, sraki, beloglava orla ?) pa lebdita in jadrata 20 m nad nami. Ko se usmerita v veter, sta na mestu, če hočeta naprej, pritisneta na gas (=zamahneta s krili), ampak gre komaj kaj, potem pa ju celo rikverca (ugotovimo vsi soglasno), tako da ju splakne za drevesa za anteno in izgineta iz našega vidnega polja (zlasti mojega). In to je konc za dans in priznamo poraz … in gremo dol. Ampak stik s padalom je pa bil (Erzo). In na zraku in sončku smo bli 2 uri in se malo podružili. Ko se vozim proti LJ nekaj minut kasneje (nič kremšnit) pridem v naliv tipa urnebes in črno nevihto in čakam, kdaj bo začela toča…