120524 Zavrh, Prižnica, Županov vrh

Spet en tak dan. Spet SV. Dopoldan še lepo, potem nevihtno. Manca se prijavi in je že zelo potrebna letenja. Jaz tudi. Mega bi tudi šel, samo Erzo nekaj cinca. Pa se zaradi koordinacije vse skupaj zavleče , tako da zgubimo polovico vmesnega čudovitega vremena in modrine med dvema nevihtama.

Na šodru se dobim z Erzom in Megom in do Škorpijona, pa na pumpo po Manco. Na Zavrhu še lep sonček in ko začne Erzo postavljati, tudi še mirno. Nad Barjem in Krimom zid prihajajoče nevihte. Mega ugotavlja, da imamo še 20min časa in da se je takoj treba vreči dol. Erzo je že pripet, ko močno pihne. Nevihta se začne hitreje približevati, zatišje pred nevihto se konča in začne pihati vedno močneje v sunkih. Hitro začnemo pospravljati in bežati nazaj proti avtu. Na vrhu travnika potegne takšen piš vetra, da me skoraj podre na tla. V zraku je vsa možna svinjarija in listje in kar je tega (sam še večje veje in kamenje ne leti po luftu). Hkrati se ulije kot iz škafa in dež nosi čisto s strani. Mokri zmečemo robo v avto in začnemo nakladati. Čez čas se odpeljemo dol, pa nas Mancin in moj optimizem spet obrneta nazaj, saj se v daljavi že svetlika (“še mal, pa sonček, pa bo za letet…”). Dežuje naprej. Erzov pesimizem nas spet obrne proti dolini. Pa dam idejo, da izkoristimo preostanek popoldneva za ogled štartov v bližnji okolici.

Najprej čez Pokojišče in skozi gozdove proti Rakitni. Malo pred njo komaj najdemo gozdno cesto do roba nad Borovniškim kotlom in končno smo tu: start Prižnica. Razen Erza smo ostali trije prvič tu in meni je start zelo simpatičen. Dežuje ne več, malo je še mokro in bilo bi kar za odleteti – če ne bi pihalo od zadaj. Sicer ne zelo močno, vendar preveč…

Naslednja postojanka je na Rakitni, kjer poskuša Erzo dobiti lokalna navodila iz Rakitne do starta Županov vrh. Najprej zapeljemo seveda po napačni gozdni cesti. Ko je jasno, da to ni to, nazaj do izhodišča in direkt po jarkastem kolovozu gor. Ta je ravno dovolj širok, da ne ribamo z boki in dovolj kamnito peskast, da sploh lahko (kjub reduktorju) rinemo naprej gor. Je pa strmo. Res strmo. Na vrhu kolovoza si na robu vsi napol oddahnemo  (treba bo še tu nazaj, če je to edina prava pot). Malo še tavamo sem in tja in končno s pomočjo lokalne telefonske podpore pridemo na vršni travnik. Tudi tu piha napačno (s strani na travniku in še bolj močno od zadaj malo nad tlemi).  Mega ugotovi, da je bila naša dohodna pot tudi edina do sem. Tako se spet zbašemo v LCja in v avanturo navzdol do Rakitne, potem pa najprej malo po glavni in potem spet po gozdnih cestah mimo Zabočeva do Borovnice, kjer skupno ugotovimo, da je pa sedaj “idealno” za letet z Zavrha…

Z avtomobili do Brunarice na Jezero na večerno srečanje Jate, ki mu je bil izgovor praznovanje mojega pretečenega rojstnega dneva in nujnost porabe jedilnih kuponov in legalizacija darilnega vetromera… Na moje veselje se nas je zbralo vseh osem in fajn je bilo, čeprav na koncu ni bilo kremšnit. Ob odhodu Boris še demostrira igranje na didjeridu in nama z Maretom da nekaj osnovnih lekcij :-).

Leave a Reply