Danes je napoved bolj umirjena. Šibek SV, ki bo čez dan obračal. Resnica pa je taka kot vsak dan. Že pred dvanajsto mestoma črne gmote in tudi kaj pada. Manca se prva pofočka. Erzo ni preveč za stvar (“na Vrhniki že dežuje”), ves čas pa budno nadzoruje situacijo in premikanje objektov in subjektov. Mega je najprej za, potem, ko se odločimo za Zavrh in ob pregledu vremenske situacije, pa izgubi zanimanje.
Z Damjanom se dobiva na šodru, do pumpe po Manco in na vrh. Zavrh je miren (1,5/3,3), komaj rahlo pihne, vreme krasno (mestoma posute bazice).
Potegnem prvi, po poseki me precej požre, levo na sleme, nikjer nič ne drži, malo zavrtim in k pumpi na travnik (dogovorjen pristanek, ker je lepo pokošeno, pri Škorpijonu pa ne).
Zoranov let
Nekaj minut za mano pristane Manca in nato še Damjan. Pospravimo, malo posedimo, Erzo se javi, da bi pa mogoče šel na Ulovko. Manci ni za tja, mogoče kje tule naokoli (Zabočevo ne, moje navijanje za Prižnico ni realno, glede na gibanje oblakov in spreminjanje na Krimu), ali pa še enkrat gor, za kar pa ni nobenemu preveč. Razlaz. Manca domov na rolerje, midva z Damjanom pa gor po avto.
Med potjo se odločiva, da ne greva na Ulovko, ampak v smeri proti domu in na ogled Planince nad Jezerom. Vmes pokliče Erzo, da Mega že šiba na Strmco, ker je obrnilo na Z :-), ampak midva sva že predaleč v nasprotni smeri.
Malo iščeva in najdeva končno kmetijo in s padali do travnika. Start je znosen (razen trofaznih golih drotov po sredi 🙁 ), žal pa piha že malo od zadaj s strani po hribu navzdol (res je obrnilo je na Z 🙂 ). Torej najin dokončni razlaz. Na poti dol Mega javi, da je Samsa že v luftu in krasno jadra, on pa bo pravkar odletel, Erzo z Mirkom pa na poti. In so res lepo jadrali…