Manca se prijavi prva za kamorkoli, samo da se bo šlo. Vreme ni obetavno in tudi napoved ne. Veter naj bi ne bil premočan JZ. Mega ima čas in se javi tudi za šoferja, letenje ni nujno :-). Erzo ima teren in želi biti predvsem obveščen, za letenje ni preveč zainteresiran.

Ko se z Manco dobiva na Vrhniki, sva si enotna, da je najbolj na JZ SLO. Povsod je nestabilno in nizke baze in ko pobereva na Uncu Mega, je tudi on mnenja, da moramo čim bližje obali.

Prvi cilj je Glem. Ko prihajamo na vrh hriba iz smeri Kubeda, se slišimo še z Tomom Pavličem, ki pove, da je na obali J in da najbrž ne bo nič. In res ni. Ko pridemo na start, piha od zadaj in to kar konkretno. Odpeljemo se dol in se pri Marezigah dobimo s Tomom, s katerim ugotovimo, da je edini realni in verjetni cilj Osp ali Gaber (če ne bo premočan). Dol v KP in po avtocesti na Osp. Naložimo robo (Tomu najprej ni, pa ga Manca prepriča, da naj jo vzame, Mega ne bo letel in bo asistiral na startu in podprl logistiko=šofer) in se z njo odvlečemo gor na start.

Piha skoraj idealno (5,5/7,5), rahlo z leve in kaže zelo obetavno, čeprav so baze tudi tu kar nizke in je vse zelo megličasto. Starta Tom, pa Manca in jaz. Tom lepo drži višino in začne rahlo nabirati, takoj ko pride čez avtocestno polico, Manca najbolj potone, pa se spet ujeme nad Ospom. Jaz do roba tudi konkretno zgubim, potem pa se desno ob pobočju zapeljem do Osapske stene in tu ujamem močan steber, ki me lepo dvigne, Nekajkrat korigiram in lovim, ker je kar živahno, ampak postopoma naberem do 700m. Potem se s Tomom odpeljeva levo do viadukta in počasi nazaj (proti vetru občasno samo 5, z vetrom tudi 45). Ko pridem spet nad steno, sem precej nižje, pa spet naberem. Po dobre pol ure živahnega jadranja se spustim nižje v luknjo in opazujem plezalce in meni znano steno iz neznane perspektive (danes imam bistveno več časa, kot ob prvem letu tukaj :- ) ). Manca pristane in tudi jaz se počasi spuščam. Bliže kot sem tlom, bolj je živahno in ob pristanku se celo obrne veter za 180st., kar mi malo podaljša pristanek.

Tom pristane malo za mano.

Mega je že pri nas in vsi smo navdušeni nad nepričakovano dolgim in lepim letom. Ko pospravimo, zapeljemo še Toma po avto in nadaljujemo proti Podgorju. Mogoče bo pa še Slavnik dal.

Ko pridemo po razdrapani cesti iz Podgorja na vrh, je kar jasno, da danes ne. Smo tik pod bazami, v neprijazni sivini in (pre)močnem vetru rahlo z leve. Nadaljujemo avtomobilsko prečenje Slavnika in se še na “uradnem” startu malce ustavimo in na koncu le ugotovimo, da bo kdaj drugič bolje.

Do Kozine in na avtocesto in mimo Vremščice (komaj jo vidimo iz sivih oblačnih mas) do Postojne in na zadnji cilj – Šilentabor.

Ko pridemo na start tudi tu piha premočno in čisto z leve točno ob pobočju. Prej smo sicer malo upali še na zadnjo šanso – Strmco, ampak 3,5/10 na Slivnici nam pove, da je edino, kar še lahko naredimo skupaj, druženje v prijaznem bifeju za Portusom na Uncu. Fajn je bil današnji dan… Pa tudi ata orel Erzo je bil večkrat sproti obveščen o situaciji.