Ko se z Borisom voziva proti Kovku, Manca posreduje kot možno varianto Strmco, pa se na koncu odločimo za Kovk, ki je bolj ziher, pa še bliže, pa še sonček sije, ko se vozimo proti Ajdovščini, pa še množico padalcev (najbrž nemška četica iz zadnjih dni) se drajsa nad grebenom.

Ko pridemo na start in začnemo postavljati veter seveda začne usihati (na poti gor je bil krasen 4/6), četica Nemcev pa se vrača z zahoda že pod grebenom…

Boris v luft in ujame le rahlo dviganje, jaz pa samo scurim na levo, se nekaj borim, ampak gre samo dol. Manca je malo za mano, pa jo tudi nič ne dviguje (nasprotno, kot je za njo zadnje čase običajno 🙂 ) in vzporedno odcuriva na pristanek. Mega sploh ne odleti, ampak na podlagi videnih dejstev prevzame vlogo šoferja in je na pristanku že takoj, ko midva pospraviva robo.

Malo kasneje se pridruži še Boris.

Zapeljemo se do Anje na zaključno pijačo. Oni trije se še odločijo za prehranjevanje in daljše druženje, jaz pa se samo na kratko podružim in gasa proti Lj.