Danes bo tisti dan, je rekel včeraj Erzo. In treba je iti čim prej. In gremo.

Ob 10h prisedem k Erzu na izvozu Logatec in v krasnem sončku z lepimi majhnimi (zaenkrat) ne prenizkimi bazicami, se zapeljemo z Megom z Unca pod Lijak Na Kovku je še SV, po dolini JV. Tu počakamo še na Miha Slamiča z ekipo in Igy nas zapelje na vrh.

Na startu lepo piha in postavimo. Ostali odletijo, jaz pa 3x potegnem hrbtno in sesujem, dokler mi Mega ne pove, da imam lep vozel na padalu(ha, pri hrbtnem štartu bi to moral videti, a ne ?). Mega je v preveliki štartni vnemi potrgal nekaj vrvic in se loti popravila. Še prej prevzame od prijaznega Nemca (ki mi postavlja padalo) vlogo asistenta in končno startam (naprej, očitno je vseeno, saj očitno itak ne vidim, če je kaj zafeclano :-). Zato pa utrjujem šolski start 🙂 ).

Takoj me lepo dvigne, malo še vrtim in jadram sem in tja in ko naberem do 1200, se usmerim za ostalimi proti Škabrijelu. Čudovit pogled s te višine proti Gorici in Solkanu (sem prvič v tej smeri na taki višini). Še pred sedelčkom med Štanjelom in Škabrijelom me začne požirati (desno nad Škabrijelom se blešči Erzo na 1500 🙂 ) in počasi me začne skrbeti povratek. Obrnem in dobim čelni veter, ki me požira tako, da se komaj privlečem v Lijak. V luknji se požiranje nadaljuje in ko vidim, da mi ni rešitve, se usmerim proti pristanku, ampak sem prenizek. Tik pred droti (trofazna) na začetku travnika vidim, da ne bom prišel čez in odvijem desno na travniček pri kmetu. Pospravim in na pristanek.

Tudi drugi iz prve ekipe so scurili, samo Erzo in Miha Slamič (začasno) sta odpeljala dalje.