Med čakanjem na prevoz se Erzo javlja s svoje turneje v Italijo (Sabotin, proti Čedadu…), Mega uspe z reparaturo in odstarta in se vozi nekje v višavah med startom, pristankom in vse do Sabotina. Veter obrne z JV na JZ in nebo se zapira s temnimi oblaki. Pojavi se nekaj redkih padalcev, ki še ne grejo gor, ker čakajo Keglja in vmes modrujejo, da dežja najbrž ne bo… Končno pride Kegelj in ko upam, da bo tudi prostor zame, se izkaže, da ne bo nič. Usmili se me Igy (se res iskaže !), ki me (skupaj še z enim Goričanom, ki ima tudi Perotov sedež 🙂 ) z Erzovim avtom odpelje gor.

Nad pristankom je precej temno in pokrito, ampak med postavljanjem se kar malo spuca. Kolega S Perotovim sedežem mi na osnovi pogovora o pripombah na Perotov zic (prejle med hojo na start) pokaže, kje se nastavi sedež tako, da manj gunca (kar je zame odkritje 🙂 ). Mega že hoče pristati, pa ga shecam, naj pride mene vodit.

Takoj ko odletim, me lepo dvigne, poleg tega pa se počutim 100% bolje v zicu (upam, da to ni ona potencialna evforija od Medrola 🙂 ). Tesno me oklepa in dosti manj gunca :-). Lepo navijem in pobiram. Najdem krasno dviganje, tako da še Mega pride do mene. Kmalu izjavi, da ma dost in da gre dol (potrebe takšne in drugačne…), jaz pa še kar vrtim in navrtim do 1500. Krasno ! Mega me spodbudi, da se s takšno višino odpeljem vsaj do Vipave in takoj se usmerim proti Čavnu.

Malo zgubim, ampak pri Zmajarski sem krepko nad robom (okoli 1300) in krasno se je odpeljati po vrhu grebena. Vmes je nekaj močnejših sunkov (in 2 ali 3 majčkeni  kloferčki), dvakrat ali trikrat zavrtim in že sem na Modrasovcu. Usmerim se na Hubelj in s kakšnih 30 se peljem čez dolino in priklopim Kovk malo pod vrhom Hublja. Krasno drži (občasno malo živahno), nekajkrat zavrtim, pa sem spet na 1300, ko se s Kovka usmerim na Nanos. Lepo me drži in z 800 priklopim pobočje nad Vipavo, zavrtim v malo bolj razburkanem (Mega mi kasneje pove, da zato, ker se tu cepi tok proti Razdrtemu in drugi proti Vrhpolju) in pičim dalje mimo table, lovske bajte do Hieronima. Tu sem spet nizek (ampak še vedno lepo nad grebenom) in ko se naslonim na pobočje pod Plešo, me spet lepo dvigne. Zadnji del je res močan in do antene se pripeljem s 43. Obrnem in nazaj.

V začetku gre počasi (5, z gasom do 10), ko pa se privlečem do Hieronima, je že bolje (15). Ves čas rahlo dviguje in odpeljem se levo od grebena, bolj nad dolino. Počasi pridobivam  hitrost in tudi višino in nad tablo sem na 1400. Odpeljem proti Kovku in z več kot 30 se peljem čez dolino, ne da bi dramatično izgubljal. Kovk priklopim z 800, skoraj na višini starta in se do Podrte gore spet dvignem na 1300. Peljem lepo nad grebenom še do zadnjih skal za Hubljem in s 1000 obrnem nazaj. Malo pred tem se srečava z Borisom (sva ves čas na vezi, on je startal na Kovku, šel do Lijaka in nazaj), ki pove, da gre tudi on na Nanos.

Ko sem pri startu na Kovku imam spet nabranih 1400 in se brez nervoze elegantno odpeljem še enkrat čez dolino (zdaj dosti bolj mirno, ker vem, kaj me čaka). S 700 priklopim, naberem do grebena, vrtim in uživam. Odpeljem se skoraj do Hieronima, kjer se pripelje v nasprotni smeri Boris. Obrnem pod njim in se skupaj peljeva do table, kjer bogato nabereva. Jaz do 1200, Boris vsaj 100m več. Je bistveno hitrejši in lepo se pelje čez in priklopi Kovk. Jaz sem najprej mislil kar do Anje, potem pa se le usmerim proti Podrti, pa sem dosti prenizek in se v loku odpeljem na pristanek k Anji (zadnje metre sem že kar nizko in malo na trnih, če bom prišel do pristanka).

Komentar leta: Drugi let: Popravc, najprej je kazalo, da ne bo nič (se je vse zapiralo…) pol se je pa odprlo. No tud slepa kura zrno najde 🙂

Boris pa lepo nadaljuje po grebenu. Pospravim in k Anji, kjer se mi ob novem  Laško radlerju kmalu pridružita Mega in Erzo.

Komentar leta Erzo: SEM VAM HOTU POKAZAT NAŠTRIKANO TADESNO 100; zadaj noter (Tmin – Stol) pa posebej kasneje preveč pokrito in mestoma tudi nakuhano na gor; prepočasen; nazadnje se nisem upal zapeljat v Mirnik k Idriji, kjer so sami vinogradi z izjemo edinega  travnika za katerga nisem dobr vidu ali ga štrom prereže ali ne – na pristanku, ki so ga zapisali za “Bukoviza” (koren in pomen absolutno slovenski, v italijanščini, furlanščini (?) ne pomeni nič, se menimo portugalsko in angleško, saj slovensko ne zastopijo več (vsaj tedva), jaz ne italijansko, ona (in jaz) ne angleško. Ko pretežno zložim robo se odpravita, vseeno zavpijem za njima za retrive, da si ne bi kasneje kaj očital. Brez odgovora gresta. Preden zaprem foršlus je miško pri meni z avtom in 10 min kasneje sem na krivični italijansko-slovenski meji pri Neblu, kjer me vzame Mega, ki le malo poprej pobere za cesto Slamiča , ki se že ene 4h izprehaja spod Korade  proti Brdom.

Vsi kar sijemo od navdušenja. Moj osebni časovni in dolžinski rekord in vesel sem kot radio 🙂 :-). Še vso pot do Unca in Logatca se kurimo :-).

 

Borisove fotke:https://picasaweb.google.com/110819241786089999262/Kovk1462012#

 

Komentar leta: idealno popoldne. Končno po bližnici proti Lijaku. Smetana sladka ;))