Manca res spodbuja, da čim prej nekam greva (hvala bogu, sicer bi izvisela za drugi let) in odločiva se za Boč. Od odpadlih (scurjenih) tekmovalcev dobiva številko Klemna, ki je lokalni pilot na Boču in ko ga pokličeva (je ravno na vaški veselici), naju je pripravljen voditi gor in vse razkazati.

Vsak s svojim avtom šibava skozi Slovenske Konjice do Poljčan, kjer dobiva navodila, kam in kako gor. Z LCjem do planinske koče pri Dreveniški gori na sedlu pod Bočem (kjer je start Boč Jug) in še nekaj ovinkov, do mesta,kjer naju čaka Klemen. Prijazen Štajerc (Manca nekaj namiguje, da bi rabila prevajalca), ki naju med klepetom pripelje do 10min oddaljenega travnatega starta (zjutraj ga je ravno lepo pokosil).

Pomaga nama postaviti padala, meni pomaga odstranjevati pokošeno praprot, ki se je na veliko zapletla med vrvice (“boš mel glih za en čaj sabo…”).

Približno uspešno odletim šele v tretjem poskusu, se naslonim v kontra veter na desno in lepo začnem nabirati (200m). Do 150 m nad vrhom se vozim in vrtim. JV je kar močan in ko starta Manca, se komaj privleče desno okoli roba in nikakor ne more nabrati, čeprav se pogumno bori. Starta še Klemen, ki pa se odpelje direktno ven proti griču levo nad Kostrivnico, kjer je pristanek ob majhnem letališču. Je zelo nizko, ampak se lepo prebije na hribček nad vasjo in tam malo kroži (atrakcija nad veselico, ki se odvija točno pod njim). Tudi jaz se odpeljem za njim, pa zgubljam višino dvakrat hitreje kot on in ko on pristane, moram tudi jaz po slabe pol ure na pristajni travnik.

Ko sva oba na tleh, pristane blizu še Manca, ki je bila neverjetno vztrajna (glede na začetno nižino) in je res dobro borila.

Do vasi, krama v Klemnov kombi in na veselico, da se malo osvežimo.

Ker ura že priganja na maturiteno srečanje (40 let), pa tudi Erzo in Mega sta že nekajkrat klicala da so se skoordinirali z Manco, kje jo počakata, naju Klemen odpelje gor po LCja, lepo se posloviva od njega, potem pa še midva skupaj dol  in vsak na svoj konec. 2x noovnov :-).