Ko postavljam na Petriču, piha občutno močneje kot prej. Mare je bolj zunaj in lepo vrti in nabira. Jaz malo počakam, da mi vario nastavi nov let in potegnem hrbtno, pa mi ga sesuje in zafeclja, da ga kar nekaj minut ponovno postavljam (opazim, da mi je kamen strgal konec ene celice, vendar ni nič kritičnega…). Ko potegnem drugič, se “atraktivno” zavrtim na mestu, ker me že kar dvigne in potem malo lovim padalo, preden sem končno v zraku in se odpeljem ven.
Veter je tudi v zraku občutno močnejši in Mare se odloči, da bo počasi šel dol. Pristane v dolini in v skladu z dogovorom gre peš gor po avto. Jaz rinem v veter (v veter gre komaj 0-10, z vetrom 45) in pririnem spet mimo Lipovca do Špilnika. Vidim, ko Mare pride do avta in se priklopi na postajo. Ker je avto rešen, še malo vrtim okoli Lipovca, potem pa spet do Strmce, tu še malo vrtim, potem pa se po slabi uri (s Petriča) odločim, naberem kolikor morem (do 1200) in se s 60 (!) odpeljem proti Planinskemu polju, kjer sem za tren oka. Prepričan sem, da sem dovolj visoko, da bom prišel do Unca, pa me čez polje tako splahne, da spet pristanem na standardnem travniku pod cesto na Unc.
Zoranov let
Malo štelam sedež in pospravljam v neskončni vročini (35+), ko je Mare že pri meni. Petričev hrib – novnov 🙂