Danes podobna zgodba kot včeraj. Spet nobenega velikega navdušenja, pa vsi bi kasneje (ko bodo že popoldanske nevihte 🙂 – mogoče pa ne bo treba 🙂 ). Tako Krvavec in Gorenjski konec odpade, ker se že ob 12h začnejo nabirati karfijole. In ker je danes tudi Špela zraven, je odločitev jasna in lahka.

Erza poberem ob 14.30 standard, ob 14.45 čakava Delux family na izvozu Logatec za presedanje k njima in okoli 15.00 naložimo še Mega na Uncu. In smo 234 na Lijaku. In pičimo gor in do starta in piha spet tako kot včeraj – močno, ampak ni panike. Razlika je samo v tem, da smo poleg Istoka, ki se po dolgem čakanju pripravlja za odlet, sami na startu. Mega takoj postavi in odleti in se najprej matra, da pride nad start, potem pa izgine z obzorja. Ostali trije malo modrujemo in se počasi pripravljamo, medtem pa pride še skupina Čehov. Zdaj je pa že treba postaviti. Boris in Erzo se malo špikata, potem pa odletita. Jaz že hočem startati, pa mi nekako ne gre padalo gor, je neka težava na desni in seveda je tu Špela, ki pomaga ponovno postaviti (tako kot vedno, ko je zraven 🙂 – hvala Špela ) in razplesti komando, ki je bila nekako navita okoli  D-linije.

V drugo gre lepo, odletim in potonem in sem že skoraj na melišču, ko se nekako le spajsam do nekega dviganja in naberem nad greben nad oknom, tu malo vrtim na 700 in kar ne morem više, potem pa na V robu najdem lep steber in grem do 1100. Drugo dviganje dobim na joški pri vojašnici (do 1400), kjer se mi pridruži tudi Mega, ki se vrača z roba Čavna. Pohecam ga, da greva naprej (mogoče je pa danes tisti dan, ko bo vodil in mi pokazal nekaj svojih izkušenj 🙂 ) in je za.

Erzo javlja, da šiba proti Tminu, Boris nabira kilometre proti Škabrijelu. Proti Zmajarski me spet požre, da kar cvilim po radiu, kako gre dol, tu pa najdeva dviganje in se lepo vzpneva na 1600. Zdi se mi, da se bom s tako višino samo odpeljal čez, pa me že do roba požre za 400m potem pa od Čavna do Modrasovca pod nujno izkoristiva nekaj manjših dviganj. Mega me spodbuja, da naj vztrajam v dviganjih, dokler je možno, ampak ko enkrat padem ven, kar ne znam najti nazaj. Okoli Modrasovca se še matram, da bi nabral čimveč, ampak več kot 1450 mi ne uspe. Mega je seveda ves čas nad mano (ja, ko je pa lahek 🙂 ) in ko vidi, da mi ne rata nabrati več, svetuje nadaljevanje in opozori na potencialne rotorje za Modrasovcem. Pičiva direkt čez dolino. S hitrostjo 40-30 se usmerim direkt na Hubelj, drži kar lepo (-0,5 do -0,8 gre dol), tako da ga priklopim na višini grebena (vau, kakšen luksuz ! ).

Tu najprej lepo dvigne nad greben, potem pa začneva vrteti in ujameva dviganje, ki mene odpelje do baze na 2000m ! V enem šusu naberem 1100 m in se počutim fantastično ! Mega je še 200m višje in me spodbuja, naj kar vrtim, ker lepo gre gor s +5 še naprej, ampak jaz sem že v meglicah pod bazo in mi začne ratovati kar hladno, pa še malo neprijetno se počutim, ker je to zame nov svet (res, da sem že vozil skozi oblake, ampak ne tako, da sem navrtel do njih…) in ker je baza nad mano bolj temna in ne tako lepo prosojno snežno bela, kot se je kazala od spodaj. Mega ne vidim več, kje je in ko se umaknem iz dviganja pravi, da imava itak dovolj višine, da se elegantno odpeljeva čez dolino. In res. S te višine se peljeva direktno na Vipavo, Kovk je levo spodaj, lepo drži na začetku, potem pa počasi spušča. Usmerim se direkt na tablo, do katere se pripeljem na 1000, ves čas z lepih 30km/h in priklopim greben.

Malo vrtiva, potem pa Mega pove, da morava maksimalno nabrati nad Turo, če hočeva dalje. Jaz sem za naprej in res navrtiva na 1400, več mi ne gre. In dalje nad grebenom do Hieronima. Tu Mega lepo nabere (seveda, ko je lahek 🙂 ), jaz pa se matram, ampak gor mi ne gre kaj dosti in bolj vzdržujem višino. Končno obupam in se zapeljem ob pobočje pod anteno in s približno konstanto višino pripeljem na V greben, potem pa z 1,5 dol na travnik pri izvozu Razdrto. Super !!

Tako mirno in brez napetosti (razen prvi del do Čavna, ko je bilo kar živahno), da o višinah nad Kovkom sploh ne govorim, še nisem letel. Se vidi, kaj pomeni, če je mojster v bližini in te lepo usmerja z napotki… Neprecenljivo (za vse ostalo je MasterCard 🙂 ). Vesel kot radio!! Mega pristane zraven mene in ko pospravljava, mi pove nekaj napak in splošno dejstvo, da se prehitro umaknem iz dviganj, namesto, da bi jih maksimalno izkoristil.

Ko pospraviva in stopiva do ceste, se pripeljeta Špela in Boris in v Aviopub na analizo in zaključno druženje, Fajn je blo !!

Medtem pa Erzo doživlja svojo odisejado iz Tmina 🙂

 

Erzov komentar leta: TOLE MI JE ŠE MANJKAL!  ko me že ravno dvigne nad Lijak, pa grem mimo Čepovana, kjer stoji bazica ravno 15 minut, nakar jo posuši – ura je že dost! V Tmin priletim nekako 2h po neurju. Pristanem pri krožišču misleč, da bom za šalo poštopal vse, pa naj gre v GO ali v LJ. Do 18:45 se ne zgodi nič, zato se usmerim v center Tmina, kamor me zapelje Madžar – bus naj bi šel ob 19:00. Samo, da danes ni nedelja. Vsaj zdaj mi prime štop in domač pob AvtoRutarjev me zapelje v Slap. 19:20. Ko spoznam vse nacije, ki namakajo trnek v Idrijci, si zgovorim odvoz do Trebuše. 20:05. Po 15 minutah se v nikakršnem prometu pripelje Slavka Pojetova in skupaj z njenimi starši nadaljujemo pot v Cirkno in naprej na Novo Oselico na ogled najnovejše župnikove kuhinje (beri razloga njegovega neletenja). 22:10 me spodaj v Fužinah pobere prijazen Gluhy, ki me 22:45 izroči v domačo oskrbo. (avtotakopozabimnaVrhnikipress)