Zjutraj vstanemo vsi našpičeni in polni velikih ciljev. Odhod je napovedan ob 11h. Malo prej še Micko nalaga Wp za kruševsko področje, Gašper pa razloži uporabo navigacije na naših variih. Erzo sporoči, da prihaja, ampak smo prej na startu, kot se on pojavi. Piha močneje kot včeraj S, bazice se že delajo, kar vse obeta super letenje.

Da danes ne bom prepozen, sem prvi naštiman. Gašper svetuje še malo počakati, Mega posluša, ko se Micko pogovarja za veliki FAI trikotnik z Gašperjem in se naštima. Starta, jaz pa hočem takoj za njim, pa mi začnejo vpiti, naj počakam, ker Mega curi. Res malo počakam, veter pojača, Mega pobere in navija nekam v višave (jaz tega ne vidim, ker mirim padalo v hrbtnem položaju in čakam na trenutek). Ko se veter malo umiri, potegnem, pa mi ga po obratu sesuje. Počakam še malo in še enkrat. In mi ga še enkrat sesuje. Boštjan Svetlin in Miha Skoberne mi ga pomagata ponovno postaviti in me podučita, da premočno zategnem po dvigu in ga zato prelomim, tako, da mi ga sesuje (hvala obema 🙂  za inštrukcije ).

Potegnem v tretje in ko je nad mano, ga bolj mehko zabremzam in lepo stabiliziram, se obrnem in super odletim. V zraku me do slemena enkrat rahlo dvigne, v zraku ni žive duše, Mega ne vidim, zato poskušam takoj za slemenom najti neko dviganje, pa nič. Na neki negativni nuli vrtim in se poskušam obdržati, pa počasi zgubljam. Medtem startujejo drugi, ki začnejo vrteti višje nad slemenom, ali pa kar takoj zavijejo na pobočje desno od starta. Vsi se uspejo obdržati, jaz pa zgubljam in ko sem že sumljivo nizko, se odpeljem samo še na pristanek.

Potem pa kakšno uro ali celo dve čakam, da končno pristaneta še dva naša in čakajoči kombi dobi befel, da nas (najmanj 3) odpelje gor. Medtem pa poslušam, kako Gašper vodi naše od dviganja do dviganja do konca grebena in nazaj in potem ven nad ravnico proti Prilepu. In se grizem, zakaj vseeno nisem malo počakal :-).