Konec dopusta in spet običajen dan. V službi norišnica in šele proti koncu dneva začnem klicariti. Mateja je za ob 15.30, Megi tudi ustreza kasneje in pokliče še Boris, ki je za kamorkoli, pa še Špela gre zraven. Nekako smo se odločili za Krvavec, ker bo veter (JV) tam kar ugoden.

Matejo naložim v BTC, Borisa in Špelo na britofu in gasa pod Ambrota (vmes manjši incident pri tankanju na nagužvani pumpi Agipa v Vodicah…). Mega poberemo na pristanku in gasa do hotela po obvozu. Ko se z Matejo preoblačiva iz civilke, Mega že začne postavljati pri kapelici. Vetra skoraj nula in mora kar odlaufati, da mu zagrabi.

Ker je tako mirno, predlagam, da gremo ostali pogledati prav na vrh in res smo čez nekaj minut na vrhu. Res piha rahlo gor, ko pa začnemo postavljati, pihne v hrbet po hribu dol. Vendar se kmalu umiri in nula.

Potegnem prvi in lepo odletim in lepo drži, vendar nabrati ne morem nič, čeprav malo zavrtim na 0 okoli hotela. Mateja je takoj za mano in se kar usmeri proti Ambrožu, kjer vrti najvišje Mega, nekaj ostalih pa bolj ali manj curi. Boris je malo za njo. Še jaz grem tja in najdem ozko, šibko dviganje, da malo naberem. Z Megom vrtiva, vendar kaj dosti više ne more tudi Mega nabrati (inverzija) in se najprej usmeri na Z proti Štefanji Gori, potem pa vidi, da Mateja in Boris navijata nad Apnom in podaljša tja. Tudi jaz se pridružim in naslednje pol ure vrtim še tam okoli, potem pa se naveličam in se odpeljem na pristanek.

Lep, popolnoma miren enourni let, vendar žal brez presežkov. Pa še prehranjevalno druženje pod Jenkovo lipo 🙂