Ko smo spet vsi naloženi, je kar jasno, da gremo na Šilentabor, ki danes zame pa mora biti. Ko zaparkiramo, niti ne grem pogledati na start, ampak kar zagrabim robo. Boris je odločen, da mu ni treba in bo šofer in bo raje nabiral šipek, Erzo pa najprej tudi ni za let, ko pa mi začneta postavljati, premami tudi njega in gre po robo.

Sem spet v tangicah in z U-turnom, prepričan, da bom hitro odletel. Pa ni tako. Štartanje se spremeni v dnevno/nočno moro. Od koderkoli potegnem (desno s hribčka, pa zadaj za startom,…) padala ne spravim v zrak. Vetra najprej skoraj ni, potem malo pihne, pa vleče z leve, pa spet gor, pa zadaj nič, pa zadaj je, pa… Najprej mi Erzo in Boris skupaj postavljata, jaz pa vlečem padalo po startu sem in tja. Potem se odloči Erzo, da bo tudi on poskusil in postavi, medtem, ko jaz grem v avto z Borisom po Rooka, ki pa ga bo ja menda enostavno spraviti gor. Pa tudi Erzu ne rata (enkrat ga je celo že imel lepo nad sabo). Tudi Rook noče gor na ravnici za robom. Po vsakem neuspešnem dvigu Boris stoično rešuje vrvice in mi ponovno postavlja. Erzo se odloči, da ne bo več poskušal, jaz pa se odločim za zadnji (?) poskus na hribčku desno.

Piha čisto z leve, pa nekaj korakov več imam na voljo po diagonali. Ko potegnem je najprej spet vse enako, potem pa skoči gor in se napihne (me kar preseneti, da je gor), jaz pa pocincam ali naprej, ali se obrnem bolj v desno, pa odlaufam naprej čez rob, malo pojaham jelko, da me strese (in baje to tudi razbremeni padalo, kot sta videla onadva) in sem čez, vendar potonem, tako da pobrcam še po vršičkih spodnje jelke, potem pa sem končno pod napeto kupolo in se odpeljem naravnost ven, dokler gre. Peljem se čez Narin skoraj do pokopališča, tu pa obrnem in pristanem na travniku.

 

Ko zložim sta že pri meni. Tale Šilentabor pa je bil res težko priborjen novnov… 🙁 …