Ekspedicija v Dolomite je končno na poti. Zjutraj me prideta Mega in Erzo iskat v službo ob 6h, potem na zborno mesto v Šentvidu in na dolgo popotovanje čez Avstrijo (Toblaško polje-izvir Drave, mimo Kronplatza,…) v Italijo in od zadaj iz Corvarre čez Gardenski preval na Passo Sella.

Poizvedovalni pogled proti Col Rodella pove, da bo bolje, če gremo pogledati še na prelaz Sella. Tu se zbirajo padalci (nekaj jih je že na štartu nad prelazom blizu Zadnjega stolpa Sella), medtem ko na Col Rodella ni žive duše. Vsi se prestavimo sem in naložimo opremo in pol ure gor po strmi travnati poti na zadnjo strmino pred robom, kjer je nekaj padal že v nizkem startu, nekaj njihovih lastnikov pa še postopa naokoli in modruje.

Mega, ki je seveda od naših prvi (človk ma res kondicijo 🙂 ) se spravi na zgornjo etažo in začne postavljati, drugi pa ostanemo raje spodaj, kjer je malo bolj prijazna strmina. Nekaj časa modrujemo, Mega medtem odleti in začne drajsati pred J steno Sella in celo nabere. Postavi Bortega in nekajkrat poskuša, pa mu ga vedno obrne in sesuje. Potem še malo počakamo, Erzo se odloči, da gre na gornjo etažo najprej na ogled, potem pa odnese robo gor in začne pripravljati. Postavi tudi Dragan Vidic, najprej sesuje in potem odleti, pa Edo, pa tudi drugi začnemo postavljati. Mega počasi curi in se odpelje ven, ostali (tujci in naši) pa tudi gredo več ali manj samo dol.

Lepo potegnem naprej med zadnjimi in se odpeljem ven (niti ne poskušam na levo pod steno, da bi kaj nabral) in do roba nad Canazei-om, potem pa desno ob pobočju na pristanek med Canazeiom in Campitellom di Fasso, kjer se postavim na tla po 16 min.

Kmalu se zberemo vsi

in ko pospravimo, gasa v hotel, kjer se razmestimo (Mega in Edo v eni postelji, midva z Erzom pa dobiva drugo v našem četvorčku v kleti, potem pa na večerno druženje v picerijo Baita pri Parku.