Zjutraj pri zajtrku se nadaljuje demokracija: ali gremo naprej dol po Italiji, ali ostanemo v Dolomitih. Situacija niha malo sem, malo tja, ampak na koncu prevladajo tisti, ki hočejo ostati  v Canazeiu (čeprav imajo tudi glas sopotnice, ki sploh ne leti…). Ker smo izgubili, smo malo depresivni, pa se je treba potolažiti s še kakšnim novim startom. Prevko je za in spet smo ob 10h v avtu Erzo, Mega, Edo in jaz. Gremo spet gor na Belvedere, malo niže, kot včeraj, piha pa še malo močneje, kot včeraj.

Ko že skoraj obupamo, Prevko ponudi, da gremo pogledati po zgornji cesti proti vrhu. In res rinemo gor, pa gor, pa smo že malo v snegu, pa pririnemo skoraj na vrh. Peš sprehod na greben pove, da je zgoraj idealen veter iz smeri Marmolade (smo nad umetnim jezerom na Passo Fedaia) in kar odlaufamo nazaj v avto po padala.

Postavimo en ob drugem: odleti Erzo, pa jaz, pa Edo, čez nekaj časa pa še Mega, ki se mu je nekaj sfedlalo, pa še veter je začel nekam čudno pihati. Prej smo sicer nakladali, kako bo za jadrati, ampak jaz se usmerim kar na desno ob grebenu proti Canazeiu. Malo zavrtim, malo drži, potem pa kar čez Canazei na pristanek.

 

Kmalu pristaneta še Edo in Erzo,

čez  nekaj časa pa še Mega, ki bi sicer kar ostal v zraku, pa ni imel delujoče postaje, da bi javil. Smo veseli, saj je spet novnov.

Med pospravljanjem pa že pride Prevko po nas.