Spet gnilo, V in megle daleč v nižinah. Erzo veselo sprejme dejstvo, da je tudi na Primorskem oblačno (ima namreč delo in mu današnji dan neletenja ustreza). Mega se samo nasmeji in pove, da v Logatcu že dežuje. Jaz pa včeraj nisem in danes moram.
Ko se že vozim proti Gozdu, me pokliče Lucija, da pa na Ambrožu ni tako slabo in če greva tja pogledat. Seveda greva. Na pristanku Z, za Grajcem Z, pri Ambrožarju pa V in Sandi ravno postavlja nek nov prototip. Zgleda OK (v dolino se med meglicami vidi 🙂 ), veter ni premočan, zato gasa na Poseko.
Postaviva in se vpenjava, ko močan piš navzdol posvaljka padali. Naslednje pol ure izpeta modrujeva, opazujeva vrečo in trakce (uradne in jaz še svojega, če mogoče drugače kaže, kot uradni 🙂 ), če je bilo to enkratna akcija, ali trend. Občasno res malo pihne od zadaj, ampak v glavnem kaže OK in končno se opogumim, ponovno vpnem in potegnem in presenetljivo mirno odletim (zunaj namreč V še vedno stabilno piha 3/6 na Ambrožarju in 4/10 na vrhu) .
Sandiju so se na Ambrožarju pridružili tečajniki, ki postavljajo in začnejo startati, ko letim nad njimi. Lepo drži in je malo bolj razgibano le za Grajcem, ko se začnem spuščati v spodnje plasti, kjer piha Z. V dolgem loku zavjugam sem in tja in pristanem v megličasto vlago pristanka.
Zoranovo sluzasto letenje
Ko pospravim, pokliče Lucija, da se je na startu zgodba o svaljkanju ponovila in da bo še malo počakala, ali pa nazadnje prišla z mojim avtom dol. Pridružim se tečajnikom do Ambrožarja. Med potjo nas preleti Lucija, mi pa takoj po prihodu že v mraku začnemo postavljati za drugo serijo (po mojem bi bil tale Ambrožar moj prvi letos…).
Žal pa meglice prekrijejo dolino tako na gosto, da se do teme več ne razkadijo. Ostali pod Sandijevim vodstvom pospravijo in se odpeljejo dol, jaz pa čakam Lucijo (ki ima ključ od mojega avta), da končno pride pome na Ambrožarja in me odpelje do avta. Sluzasto, ampak letel pa sem…