Za danes so bili sicer z Erzom plani, iti na projekte v osrednjo Slovenijo, ampak vreme pravi drugače. Povsod je meglen pokrov okoli 1200m in večinoma bolj ali manj gosta megla  do tal. Na Primorskem šajba (pa tudi v Kranjski gori in na Krvavcu in seveda na Kredarici 🙂 ). Mega se je z Andrejem Samso sicer dogovarjal za eventualni Snežnik, pa je v višinah vseeno premočen S in sta se odločila, da gresta z Lusjo DIREKT na Lijak (brez ovinkov po projektih…).

Ko se Erzo končno zbudi in se priklopi v normalno komunikacijsko omrežje, mu razložim situacijo in očitno je treba na Primorsko. Najprej sicer nekaj namiguje na Žbevnico, ampak si hitro premisli in razmišlja dalje, … medtem pa se jaz spokam od doma, naložim Matejo in prideva na postajo na Vrhniko. Tu ga morava še čakati (najbrž še razmišlja…), ko pa končno pride, prestopiva v avtobus in gasa.

Erzo že ima idejo: Vrabče nad Podnanosom – mogoče ?! Ni še nobeden! Seveda druge boljše ideje ni. Z Razdrtega dol do Vipave, nazaj v Podnanos in vigavaga gor proti Vrabčam. Najprej ogledujemo Erzu že znani travnik, pa ni šans za odletet (danes ne…).

Pa gremo še okoli vogala in gor na vrh planotice in tu je krasen travnik. Sicer je zelo mizast (ampak čudovit, pa sonček greje, pa rahlo piha -sicer V z desne), samo njegov iztek se konča v šavju in drevesih (ampak niso preveč visoka 🙂 ). Pa se Erzo odloči, da gre po opremo in bo probal. Tudi meni se ne zdi nemogoče (če odmislim zaključek…) in na koncu pripeljemo kar avto gor na “start”.

Erzo postavlja, Mateja strateško postavlja trakce, jaz se tudi počasi pripravljam (odklopim Rooka od sedeža in pripravim tangice – maksimalna konfiguracija za eksotične štarte z nizkimi preleti).

Erzo potegne naprej, lepo mu gre gor, pa laufa in laufa in ga po ravnem kar ne odlepi in ko se skoraj vodoravno pobočje rahlo prepogne, poskusi v zrak, pa mu ne prime, pa še malo polaufa in na polički posili in se odlepi. Ampak je nizek,… nizek in z Matejo ga že vidiva v šavju (in obiranje njega in padala naslednji del dopoldneva…), pa zavije v levo proti vinogradu, odpelje slalom nad znižanim predelom šavja, malo pobrca šibje … in je čez ! Bravo !

Neham gledati (ni več zanimivo) in grem postavljati. Mateja mi razgrne in otrebi šavje s štrikcev in sem pripravljen.  Čakam na primeren veter. Erzo sporoči, da je pristal

in da naj bom previden (da on ne bo še enkrat GRS klical in da gre kar s štopom naprej na Lijak…), skratka maksimalno spodbuden :-).

Potegnem prvič in gre kar lepo gor, pa laufam, pa mi malo oplakne in mi ga zapre in kravatica na desni in na tla. Z Matejo ga odneseva na začetek travnika in mi ga lepo postavi za drugi poskus.

Potegnem drugič in mi ga kar obrne v desno in laufam in mi ga nekje na sredi travnika sesuje na tla (piha bolj izrazito z desne).  Naprej isto kot pod prvič (hvala Mateja!).

Potegnem tretjič, pa mi ga še bolj odvije, sicer nekaj vztrajam in laufam bolj proti vetru, ampak vse skupaj ni nič… Naprej isto kot pod drugič + dodatno trebljenje travic iz štrikcev (hvala Mateja!) .

Motnja: kliče Erzo Matejo,  da se že mudi na Lijak. Mateja mu pove, da se pripravljam na zadnji poskus.

Potegnem četrtič. Skoraj na mestu ga dvignem (piha rahlo gor v pravo smer 🙂 ). Lepo je napolnjeno, laufam naprej, malo ga bremzam, malo popuščam (Mateja pravi, da je bil ves čas lepo formiran) in laufam proti koncu travnika, ampak dvigne me pa ne. Še malo poforsiram, rahlo nekaj začutim, ampak še vedno ne drži in tukaj je že končna polica. Stop. Podrem padalo in ga naberem. Danes ne (bogve kdaj pa bo, če bo sploh kdaj…).

Nazaj do avta, stlačim Rooka kar reinfuzo v avto in gasa dol skozi Podnanos do Erza. Ki se mu vse smeji. In je vesel kot radio. Bravo! Novnovnov zanj 🙂 !!!