Danes pa mora nekaj biti. Ko dopoldan vzamem telefon v roke, da pokličem Erza, zazvoni – Erzo. Očitno je potreba na obeh straneh enaka – že na telepatskem nivoju :-). Pri nas še sneži, na Koprskem pa so že suhe ceste in sonček, mu poročam. Seveda mi ne verjame (čeprav je res), ampak zmenjena sva za oni konec.

Ko se dobiva na Vrhniki, mu komaj upam povedati, da je nad Koprom že naslednja nevihta, sicer pa to itak kmalu ugotovi s tablico. Na Lomu sva v snežnem metežu, mimo Postojne je brez padavin in res napovedana (ne premočna) burja, v Razdrtem naslednja snežna nevihta. V Kozini malo bolje in za Kraškim robom se svetlika. Na Kastelcu pa dežna ploha, ki poneha ko se spustiva proti Kopru. Nad morjem je jasno in modro nebo. Start Poljane se jasno kaže na opranem pobočju, dim piha gor proti hribu, torej je veter idealen (vsaj tu spodaj), ampak jaz rinem (najprej) na Glem, ki bo ziher :-). Na pristanku nulca.

Ko parkirava pri cerkvici, se vse cedi od mokrote in blata in piha JV – skoraj od zadaj :-(. Vseeno greva pogledati in malo pomoliti na start, ampak očitno nisva Lokovška, ker veter ne popusti in smeri ne namerava spremeniti. OK, pa na Pomjan in Poljane. Na Pomjanu zagaziva iz avta v frišno blato, ugotoviva, da ne piha dovolj kvalitetno (smer, jakost) in nadaljujeva na Poljane. Čez čudovito osončena pobočja na vrh hriba in proti startu.

Vzameva robo in čez blato na start. Erzo vesi trakce, jaz pa se začnem kar pripravljati. Občasno pihne rahlo gor, sicer nulca. Ko Erzo obesi zadnji trakec in začnem razgrinjati padalo, pa pihne od zadaj in tako kar ostane. Malo čakava, potem pa začne Erzo vedno bolj psihirati (da je očitno, da se ne bo spremenilo) in spokam robo in v avto.

Ker sem na koncu z bencinom, greva pred nadaljnjimi akcijami na pumpo v KP in gasa naprej prek Sv.Antona na Gračišče in gor na Kikiriki.

Za razliko od včeraj je danes tu brez megle ali padavin, vendar pa loviva zadnje minute (16.30). Hitro začneva postavljati cote. Piha malo z desne (JV), Erzo potegne hrbtno, pa ga ne uspe spraviti gor. Pomagam mu ga postaviti. V drugo enako. V tretjo odlaufa naprej in ga dobi gor in je že v zraku in mi zgine za rob in … vidim, da se padalo sesuje na tla (kasneje pove, da je moral prekiniti, ker ne bi prišel čez).

Potegnem naprej še jaz in laufam in gre lepo gor, ampak zagrabi ne in kar laufam in se malo pred Erzom odlepim in sem čez drevesa. Takoj na desno ob pobočje, pa me samo zaustavlja ( JV ? ), zato se usmerim bolj proti sredini jarka in tu gre malo bolje naprej. Najprej se mi zdi, da bom težko zvozil čez gmajno do travnikov, potem pa me lepo drži in pristanem ob cesti med Movražem in Dvori, zadnjo vasjo pred mejo.

 

Začnem pospravljati in že hočem poklicati Erza, ki se končno prikaže izza pobočja. Mimo pripelje avto (doslej ni bilo še nobenega…) in začnem mahati in možakar ustavi. Pripravljen je pomagati, počakal bo, da pospraviva in naju bo zapeljal naokoli na Kikiriki. Še Erzo pristane in hitro pospraviva.

V avto in gor na Kikiriki med klepetom z najinim rešiteljem. Predno se odpeljeva proti domu še preveriva, da na uradnem startu še vedno piha s strani od zadaj (JV) in to že kar močno. Potem pa nazaj v vedno slabše vreme, mrak in sneženje z dežjem.

Juhuuu, letela sva in v bistvu je to za naju nov start: Kvirik 2 :-)…