Danes vreme malo boljše: v višinah jasno, na Primorskem oblačni pokrov že dopoldan razpada. Ker je Gorenjska še vedno pod pokrovom, je spet odločitev za Primorsko. J, JZ, ne premočan.

Prisedem k Erzu na Vrhniki in do Unca, kjer oba presedeva k Megu, kajti odločitev je padla: Kovk bo. In ker vemo kako je z Erzovimi gumami, se pač vsi trije plus oprema (sicer reducirana…) tlačimo v Megovem avtu, ki ne bo imel težav priti na Kovk (po čisti in suhi asfaltni  cesti 🙂 ). Mega polaga ovinke, da ne bi zamudili idealnega Kovka, midva pa vreščiva… Kovk javlja 6/8,5…

Na parkingu si naložimo opremo in zagazimo po soncu čez planoto po skoraj deviškem snegu na start.

• 

  prihod na start

Začnemo postavljati po snežno nedotaknjenem startu, ko se nam pridruži še en lokalni pilot (iz vasi Kovk). O tistih sunkih 8,5 ni duha, pa tudi vreme se slabša (oblaki se gostijo in sonce je že prekrito s kopreno).

Erzo potegne XC3 in takoj odleti v desno in kar drži višino. Potegnem jaz, pa je padalo na pol zaprto, se počasi postavi in zravna in potem odletim. Grem desno, pa le za nekaj trenutkov obdržim višino in naberem kakšen meter, potem pa gre samo še počasi dol. Erzo je nabral na Podrti, meni pa tu komaj malo piskne. Tudi Mega je ob grebenu, domačin tudi, jaz pa vijugam sem in tja vedno nižje. Ko postane preveč nizko, se odpeljem na pristanek.

Ko začnem pospravljati, vidim, da so tudi ostali že na poti na pristanek in drug za drugim pristanejo.

Malo kombiniramo za prevoz gor, potem pa nas lokalec le reši, saj organizira prevoz in zapelje Mega gor. Medtem ko z Erzom zmrzujeva pri Anji (ki je ob sredah seveda zaprta),  Erzo obnavlja telefonske številke na svojem novem telefonu, potem pa gasa na Unc in naprej na Vrhniko in razlaz…