Zjutraj čudovit sonček. Kamniški hribi in Julijci se bleščijo v kristalnem dnevu. Modrina na nebu je brez napake. Ampak pogled na podatke kaže na Krvavcu sunke SZ do 60km/h in takoj se bleščava in lepota na Gorenjskem malo zamegli (seveda, kar se tiče letalnega ceha…). No, na Primorskem pa je ta megla že konkretna. Štusej že zjutraj javi, da je zbor Luftarjev na Kovku. Pa še veliko drugih je šlo tja, pa obtičalo v megli na startu ali pod njo pri Anji…

Iščem kam in to čimprej. Lusja si je vzela danes delno prosto in bi tudi šla že zgodaj, Mega danes “lahko” (zgodaj), Mateja si je vzela fraj že po 13h (kar je za njo med tednom blazno zgodaj), Erzo pa ima službene obveznosti (po malici), tako da ne more najbolj zgodaj in bi šel malo bolj pozno (kar se pa terminsko ujema z Matejo, čeprav sta pojmovno na povsem različnih koncih 🙂 ).

Za trenutek se pojavi ideja o Ilirski Bistrici (tud Štusej bi se priključil), ker se tam megle razkadijo in pripali sonce, ampak po resnem pogovoru z Megom (ki vidi jasno in sončno Slivnico (pa postaja na njej se mu je odzvala in javlja 3/5 JZ – hvala Emil 🙂 ), je naenkrat cilj popolnoma jasen: Slivnica !

Prva ekipa je na poti tja (Lusja, Zoran, Mega). Na pumpi za Cerknico je že Štusej in nenapovedani Dane. Prevekslamo se k Lusji (s padali v naročju) in gasa gor.

Na startu nepopisen razgled na Cerkniško dolino in jezero (in zlivajoče se oblake z Javornikov).

Ko začnemo postavljati, se vsuje še množica ostalih padalcev (Kovk se je deloma preselil sem…). Hitro odletimo eden za drugim. Mega kot prvi tudi prvi začne curiti, ostali pa za njim.

Jaz zavijem takoj na desno in se ob grebenu pripeljem do Cerknice, tam malo vrtim in celo naberem nekaj metrov (ob spodbujanju Erza po postaji – druga ekipa je že spodaj). Potem pa ekspresno scurim k pumpi.

Ko pospravim in pridem do pumpe, je druga ekipa (Mateja, Erzo, Emil + Mega) že na poti gor, Lusja, Štusej, Dane in jaz pa hitro v avto in gor za drugo rundo. Ko začnemo v drugo postavljati na startu, Mateja ravnokar startuje, kmalu za njo pa tudi Lusja. Erzo in Emil še malo čakata na “močnejši” veter, ki pa začenja zares postajati vse močnejši. Emil, Erzo, Mega, Štusej in Dane odletijo, in zajadrajo  ob JV pobočju.

Ko pa do konca postavim jaz, je že resno močno. Potegnem hrbtno, pa mi ga nabije gor in pri obratu sfecla in zabije nazaj na tla med kopno šavje. Začnem trebiti vrvice, veter pa vse bolj nabija. Po postaji slišim, da možje v zraku (in punca Lusja, Mateje je že pristala) postajajo nervozni, ker je očitno veter tudi pri njih vse močnejši. Res vidim, kako visijo v zraku s potegnjenimi ušesi, pa jih še vedno dviguje. Emila odnaša nazaj za Grahovo.

Padalo na tleh vedno teže obvladujem, pa na srečo pride na start eden od predhodnih padalcev (Gregor Žilnik, ki je prišel gor po avto), ki mi pomaga malo razplesti padalo – in potem nabrati skupaj, ko mi je jasno, da v takem ne bom več startal. Pokličem postajo, ki javlja 8/12 J in jasno mi je, da sem se prav odločil. Tudi Erzo po postaji javlja, da ni več varno v zrak. Ušesarjem počasi le uspe zbiti višino in počasi poskušajo pristati,

Lusjin komentar leta: Matejin komentar: “včasih je dobr bit pička” 😉

        

Jaz pa pospravljam zadaj za šavjem, kjer je malo bolj umirjeno. Pa pride še Simeon, ki je prejle odpeljal tandem (služba), da bi se odpeljal dol še za lasten užitek. Najprej je zelo odločen (“saj ima Huskyja, ki kar gre v močen veter…”), ko pa postaja pove, da je že 9/14, se odloči, da bo tudi on malo počakal. Malo modrujeva in jaz do konca pospravim. Ko postaja pove, da je 9,6/14,8, tudi Simeon odstopi…

Mega pripelje šoferje po avto in gasa dol do bifejčka v Mercatorju, kjer zaključimo lep letalni dan :-).

Erzov komentar leta: Danes je bilo na Slivnici več pilotov kot na Kovku, morda več kot kdajkoli. Spet se je pokazalo, da je brez smisla hodit na štart preden se pojavi kralj. Izkušen kakor sem, sem ga počakal in skupaj smo konec januarja doživeli vnebovzetje in Boj na požiralniku.