Še preden  pridemo pod Lijak, Mega že rezervira sedeže v Igyjevem kombiju. Erzo, Mirko, Uki (2.ekipa) je že odšibala direkt gor, mi trije pa čakamo, da se Igy vrne s fure in še nas dostavi na start. Andrej dobi med čakanjem osebni prevoz.

Na startu blato in gužva, da komaj najdeš prostor za postavljat. Veter na momente že kar konkreten. Jaz moram nazaj pripeti Rooka na zic in mi to v bleščečem soncu (in posledično še slabšem vidu) vzame kar nekaj časa, tako da Mega medtem že odleti.

Ko si končno pripravim padalo, ga hrbtno potegnem in po obratu me samo liftne gor, tako da sem v nekaj trenutkih že nad grebenom. Po postaji slišim, da je Erzo že proti Čavnu, da se usklajuje s Kraševci, kje pa sta Mega in Samsa nimam pojma. Ker imam avto spodaj in omejen čas, nimam nekih preletaških ciljev. Brez nekega iskanja najdem blizu starta ozko ekspresno dviganje, ki me s 4,8 odpelje na 1200. Potem se pa odpeljem proti Zmajarski, vendar nočem preveč nazaj za rob (kjer vidim kar veliko padalcev, ki so visoko gori), saj je kar živahno in so dviganja sunkovita in ozka, pa tudi padanja… Pri Zmajarski zavestno obrnem in me začne požirati ( s 15km naprej) proti vetru. Pa dobim pri vojašnici še eno ekspresno dviganje, ki me odpelje skoraj na 1600. Ker v Čaven in naprej nočem, se usmerim naravnost ven proti sredini doline in se odpeljem vse do avtoceste. Zgubim kakšnih 300m in se poskušam spraviti pod bazico desno pred seboj. Na levi je namreč grda in temna baza že na moji višini, ampak pod njo visijo špagetasti izrastki, ki mi obetajo dež ali sneg in me sploh ne vleče tja. Ta mala simpatična bazica pa je predaleč, zato obrnem proti pristanku in se po sredi doline odpeljem nazaj. Počasi zgubljam, nekajkrat zapiska in zavrtim v čisti modrini … in uživam v popolnem miru… Ko se mimo Lijaka pripeljem do Štanjela, sem spet v bolj razrukanem. Malo naberem, pa spet ven, potem pa na pristanek, kjer po eni uri sestopim na tla v močnem JZ (klobasa vodoravno). Pristaja Micko, pa Kupljenik, pa še kakšen znan…

Pospravim in v mojo gajbico, pokličem Mega in Andreja, ki se ne javita in proti centru Slo. Za  Vipavo zapeljem v gost snežni metež, ki poneha šele tik pred Razdrtim (upam, da ni kdo nabasal v to…). Pa se javi Andrej, da je pristal blizu Bolk bara, nekaj trenutkov za njim pa isto javi še Mega.

Ko pripeljem do tja, Andrej smeje naloži robo (čakal je 5 min na prevoz 🙂 ), potem pa stopiva še do Mega, ki zaključuje pakiranje nekaj metrov stran in gasa naprej. Ful zadovoljni za enkraten dan !!!

Zvečer pa se zareži ves zadovoljen po telefonu še Erzo, ki je kljub snežnim ploham pristal za Pazinom in naredil današnji zmagovalni let (po dolžini, po izvirnosti pa sploh – ostali znalci so v glavnem furali standardno ruto Kovk -Nanos)…

Erzov komentar leta: Prva sreča danes je, da zamudim projekte (Trstelj), zato pa sem pravi čas tule. Že pred Čavnom se mi je v prvih petnajstih minutah zanohtalo, da sem hotel kar dol. Potem sem letel mimo oblačnosti na Krasu, ki je prav nesramno metala senco. Po uri je bilo za mraz vseeno – zebe pač, ponesreči sem stegnil jezik z ust in otipal ledene svečke, ki so visele z maštac… Ilirska Bistrica me ni zanimala, saj se je zdelo preenostavno. Občasno je snežilo tudi z jasnega neba. Roke niso imele pravega stiska in so bile dobesedno lesene. Nazadnje se zapeljem čez Pazin, na Čepič polje se je zdelo preenostavno, čeprav bi bilo dlje. Ko scurim,vzamem flaško vode iz kokpita – voda je delno zmrznjena! Na tem mestu se zahvalim edinstveni kraševski podpori, Rajku osebno, katere sem bil danes deležen in me pride pobrat na pristanek, da kar mimo Kaštelirja in skozi KP proti domu. Na pumpi pri Kozini presedem k kranjčanoma, ki ju naprosim da me zapeljeta do Vrhnike, kjer 19:40. Glede na to, da je bilo na štartu precej dobrih pilotov, mi je res žal, da se že vnaprej odločijo za “lokalno” letenje. Le do kam bi prileteli najboljši? Seveda, če bi jim pa organizator rekel, da je cilj v Buzetu bi pa že šli. In tako mine odličen dan.