Spet enako kot včeraj (burja in sonček v Istri) in ker še nihče od naše jate ni odletel do morja (beri Erzo še ni), je to treba realizirati. Mogoče je pa danes ta dan.

In pokliče Erzo že v zgodnjih jutranjih urah delovnega dneva (ob 9h), da je treba iti čim prej. Ker sem danes že v penziji, me seveda ne more nič ustaviti (vse nujne stvari bom pač naredil jutri 🙂 ).

Ob 11.15 na Vrhniki, kjer smo samo trije kandidati (samo še Kavčič, Mega ne more tako zgodaj) in Erzo in Miha kar mene določita za šoferja in seveda mojo gajbico za osnovno sredstvo (končno bi lahko šofiral tudi kakšen drug avto…). In spet dol do Buzeta, kjer so že lepe bazice (no pravzaprav niso več tako lepe, ker so nekatere že velike in črne). Burja je pa še kar enaka in močna. Spodaj po medsebojnem usklajevanju počakamo, da prideta Rabič in Aire Sasha dol z obema avtoma, se naložimo in odbrnimo z Rabičevim delovnim poltovornjakom gor.

Tu piha kot običajno: močno, sunkovito, neprijazno… Erzo kot vsakokrat doslej izraža svoje nezadovoljstvo z vetrom (bazice so mu malo bolj všeč). Sasha postavi brez debatiranja in lepo odleti. Potem še nekaj časa nakladamo, pa postavi Rabič in lepo odleti. Potem postavita Erzo in Kavčič in jaz delno in še nakladamo. Pa se veter ne umiri in nič ne spremeni (razen da izza temnih oblakov posije več sončka). Pa lepo odleti Kavčič. Pa še z Erzom malo nakladava. Pa lepo odleti še on.

Potem pa do konca lepo postavim jaz, naredim lep zidek in poskušam v primernem trenutku lepo odleteti. Pa me pri hrbtnem dvigu kar dvigne kakšne 3 (5?) m od tal in prestavi nazaj, kot v četrtek Rabiča, s to razliko, da me ne obesi na hrast (danes seveda ni Mega, da bi hitro splezal gor, pa tudi ne ostalih, da bi mi trebili padalo…), ampak mi posadi padalo v trnje za štartom. Naslednjih 5min rabim (samo !), da izvlečem padalo iz najbolj zahrbtnega trnastega nevemčesa (ni osat, ampak nekaj še bolj zahrbtnega…), potem pa najmanj pol ure, da to zahrbtnost spravim s štrikcev in 22x preverim le s centralnim vidom, če so štrikci res Ok. Potem pogumno spet zastavim zidek in poskusim drugič. V zraku mi ga zavrti in zrola in vrže nazaj na tla (brez dodatnih akrobacij).

Naprej ne bom opisoval: naslednji dve uri postavljanja in vaje hrbtnega dviga in rolanja in mešanja padala in štrikcev mi dodobra načne živce (sem se pa naučil malo bolj obvladovati padalo v močnem vetru). Ostali medtem zginejo nekam (Erzo in Miha proti Motovunu, Sasha že prej neznano kam, Rabič se mota okoli starta in neznano kam…). Predvsem pa ugotovim, da je ta start v burji zelo zahrbten (vsaj do mene 🙂 ). Ko se na travci navidezno umiri in tudi zastavica 3m više malo manj plapola in potegneš, ker misliš, da je OK, dobiš po dvigu porcijo realne burje, ko je padalo nad tabo, še zlasti, ko prideš bliže robu. No, starih in izkušenih to očitno ne moti kaj dosti in kar lepo odletijo (večinoma…).

Odločim se za start naprej in naslednje četrt ure to poskušam uresničiti. Dvakrat me po dvigu prestavi nazaj in ko imam že solze v očeh zaradi jeze in obupa mi le uspe…

Liftne me gor kakšnih 50m pred start, malo poruka, 1x pošteno klofne z desne, naprej se komaj pomikam (5-10), desno levo pa gre dosti hitreje, samo, da jaz ne bi šel preveč tja, kamor gre hitro… Želim si samo dol in se končno prebijem naprej, čez pristanek in potem v širokem loku in z močnim kontra vetrom (in ustreznim guncanjem) pristanem na uradnem pristanku.

Ko pospravim se spravim v gajbico, kjer počakam na Erzov sms, naj pridem njega in Miha iskat k viaduktu pri Novigradu 🙂 . Uspelo mu je 🙂 !! (no tudi Kavčiču, ampak njemu je to že redna trasa :-).

Do Novigrada. Čudovito vreme in mila klima in fantastičen razgled na morje (nekateri so to videli iz zraka 🙂  ).

Potem pa nazaj ob Mirni do viadukta in zbasani v gajbico kar po Y v Slo in domov. Eni so veseli kot radio 🙂 !!!

 

 

Erzov komentar leta: ČETRTA ISTRA V PETIH DNEH: eno uro smo guslal gor po vetru, vsi nad mano, da se pol “nizek” odpeljem. Kavka navije višje in ko pri Motovunu vrtiva na 500 hoče kar dol, saj da je naprej vse mokro. Ni govora, si mislim in z lepo burjico v rit naprej skoraj do morja! Ko se peljemo domov, nas na Črnem kalu burja v avtu pošteno meče! IN… mogoče bo že enkrat (dvomim) vesoljna slovenska jadralnopadalska scena dojela, da če ni za letet na Lijaku, to še ne pomeni, da ni nikjer za letet IN… hvala Jože, ker si štart naredu