Že drugi dan gnilo in megleno vreme po vsej Slo od podna do višav. Čeprav so, resnici na ljubo, v štajerski smeri ceste suhe in ponekod tudi lepa vidljivost. Iščem kakšno luknjo bliže Ljubljani, pa nič.

Končno ne zdržim več in pokličem Erza, če bi on tudi kam šel (in imel kakšno idejo). Ker ga spet kličem v brezupnem dnevu, se mi samo smeji (in rahlo tolaži, da danes pač ni ta dan). Ne morem mu vzbuditi zanimanja za akcijo, pa ga hecam vsaj za idejo. In seveda jo v momentu potegne iz rokava – Gabrski hrib pri Jančah, kjer sva lani enkrat že skupaj ogledovala zaščitno ograjo na cesti pred štartom (da bi se jaz to spomnil, ni šans 🙂 ).

Veter bi moral biti Ok (JZ), je pa v tole smer napovedan kar močan.

Po dolini Besnice se pripeljem do Sr.Besnice in gor proti Jančam. Na že znanem ovinku parkiram in si malo ogledam situacijo. Piha idealno gor, občasno malo močneje (3/6). Pod cesto se mi zdi bolj varno, je pa šavje in gmajna bližje. Na izravnavi nad cesto pa lepo za startat, ampak je tu ta nesrečna zaščitna ograja… Odločim se za poskus zgoraj.

Coto (jasno!) raztegnem po gnilih ostankih snega in ga hrbtno poravnam z vetrom. 2x ga poskusno dvignem hrbtno (kot so me učili v Motovunu 🙂 ) in ga lepo spravim nad sebe in stabiliziram.

V tretje potegnem zares, ga lepo stabiliziram nad sabo, se obrnem in poženem proti  robu. Padalo že drži, vendar me na škarpi spusti in na klousiča (z dvignjenimi nogami) nekaj cm !!! nad ograjo  odletim :-). Po grapi se usmerim na levo proti glavni dolini, tu zavijem po dolini dol in pristanem v globokem (gnilem) snegu na travniku levo od trofazne napeljave, ki teče po dolini (če bi bil Poje, bi seveda ciljal na drote)…

Pospravim in pri bližji hiši (avtoservis) nahecam prevoz za gor. Novnov in vesel kot radio. Hvala Erzo za idejo in osvežitev spomina 🙂 :-).