Danes je napovedan edini lep dan v tednu in veliko si obetamo od tega (no jaz vsaj, da bi letel brez snežink ali dežja 🙂 ). Vendar je ves dopoldan še vedno močna burja (na Kovku sunki tudi do 20), tako, da je edina izbira seveda Lijak.

Erzo organizira prvo ekipo ob 11h in to sva midva, ki se sama odpeljeva proti Vipavski. Druga (in morebitna tretja…) ekipa starta po 13h oziroma 13.30, z Megom kot prostovoljnim šoferjem. Med potjo še malo zabijava čas z etnografskim obiskom vasi pred Lijakom, ker vreme ni kot je bilo za pričakovati in se ostali (Ščuka, Slamič,…) nameravajo zbrati šele ob 12.30.

Ko sva končno na pristanku, je tam kar nekaj padalcev, v zraku pa še nobenega. Erzo bliskovito reagira in prisede v avto Valičev (in se tako izogne Igyju), ostali pa se zbašemo v Igyjev kombi in na start. Na startu kar piha, občasno tudi močnejši sunki. Valiča sta takoj v zraku in testirata Queena, potem pa že Ščuka, Erzo in Slamič.Potem pa sem za dvema ali tremi drugimi pripravljen tudi jaz.

Hrbtno dvignem kot se spodobi in po obratu me liftne direktno gor. V luftu je zelo razgibano (vsaj zame). Majhni in močno stebri, ki me hitro spravijo nad greben, nad 900m pa nekako ne morem nabrati več kot uro in se drajsam okoli starta. Končno imam dovolj in se odpeljem proti Zmajarski kar po robu grebena. Lovim dviganja in se držim ob robu grebena, pred Zmajarsko pa dobim lepo dviganje, tako, da se odpeljem do 1150. Manca je medtem prišla na pristanek. Odpeljem se naravnost nazaj do starta in čez do Danijela, kjer pa precej zgubim. Erzo, Ščuka in Slamič so nekje naprej od Sabotina in se dogovarjajo, da potegnejo čez Brda, dokler bo šlo. Ko se vračam nazaj pod start, odleti Manca, jaz na V robu naberem in potem greva skupaj do Zmajarske, kjer še enkrat naberem in nazaj. Danes mi je super udobno in toplo, ker sem zaradi napovedanega mraza oblekel čez vse še puhovko. Super :-). Ko prideva z Manco spet nad start, sta tu že Mega in Mateja, ki se pripravlja na start. Malo kroživa naokoli, ko Mateja poskuša odleteti, pa jo novo padalo (prvič na resnem startu z njim) prehiti in potegne dol po travniku (vidi Manca, jaz pa po obratu vidim samo, da leži na tleh in da ji Mega pomaga). Z Manco kroživa nad njima in poskušava ugotoviti ali zvedeti kaj se je zgodilo. Mateja končno vstane in sama počasi odide po cesti gor, Mega pa ji pospravi opremo in odide za njo. Z Manco upava, da je vse v redu in se zapeljeva do Danijela, potem pa na pristanek, kjer v močnem V pristanem po 2 1/2 urah.

Manca malo za mano. Ob pospravljanju me popiše inšpektor Uprave za civilno letalstvo (seveda nimam licence s sabo, pa še nobenega drugega dokumenta…). Mega sporoči, da z Matejo ni vse v redu, da čuti močne bolečine v desni roki in da gresta na urgenco v NG. Midva z Manco (ki ima vsaj vozniško s sabo) pa v pobiralno akcijo v Laško deželo. Najprej po Slamiča v Čedad,

potem pa še po Erza in Ščuko nekaj km naprej (sta se kar daleč nazaj pripeljala…).

Na poti nazaj zvemo, da ima Mateja zlomljen nadlahtnico in da je vsa v gipsu 🙁 !!

 

Erzov komentar leta: Od edinega? letalnega dne v tednu si veliko obetamo. Pri prihodu v dolino, nam vse pade dol – ni pravega sonca. Letim proti Škabrijelu – še malo, da se odvrti tista ura v zraku, ko nepričakovano v senci termika prvič zares poprime. Na Koradi jadrava (Slamč) na burjo in se prva? letos spod štarta pobereva, proti Čedadu pa je sonce! In nazaj grede, 50 km od štarta, ko naju (Ščuka) lovi oblačnost z robom, preskakujeva prednje griče in se nizko pobirava Čenta, Neme, Fojda, dokler ne zagrne sonca še 2 km pred nama, ki ga loviva.

Komentarji (2)

• 1.Janko Bogataj : Lepo! 🙂 [27.03.2013 21:02]
• 2.Dragan Vidic : Vse nakako na meji, to je pravi užitek! Pogumni imajo (tudi) srečo! [27.03.2013 23:11]

 

Slamičev komentar leta: Mašina leti 🙂 Hvala manci in zoranu za recovery 🙂 pa se veda erzotu za avto in pobudo za naprej 🙂