Ker je dan še mlad, je jasno, da moramo še nekam. Erzo predlaga Nanos in sem že spet boljše volje.

V Podnanosu se pozdravimo še s Tomom in Andražem, ki se odločita za domov, mi trije pa gor mimo lovske pod Grmado, kjer v snegu zmanjka ceste (ni več splužena). Ker je na levo tisto lepo pobočje z vrhom  (Lanišče), o katerem sva z Erzom že govorila, se odločimo, da gremo poskusiti od tam (novnov ?). Mega ima dovolj za danes in gre z nama za podporo.

Kakšnih 100 višincev gor in Erzo že pripravlja na vrhu, kjer je prostora za eno padalo. Veter piha idealno gor. Erzo potegne in odleti. Z Megom postaviva še mojo coto, vpnem tangice in potegnem in sem tudi jaz v luftu.

Po nasvetu se usmerim bolj na levo mimo Hieronima in lepo me dvigne, tako da sem na grebenu na višini starta. Potem pa slabo urico drsenja ob grebenu do Vipave (komaj je treba kaj narediti 🙂 ), tam obrnem in nazaj skoraj do lovske, potem pa začnem pospešeno izgubljati. Zato zavijem nad dolino, kjer pristanem malo pred Podnanosom.

Mega je čez nekaj minut pri meni, pospraviva do konca in še po Erza, ki je na drugi strani Podnanosa.

Super večerni let na laminarcu – kot po putru. Pa še novnov ! 🙂

Erzov komentar leta: Ker nam je žal dneva, uro so nam pretavili, do noči pa je še dolga, ker ne znamo po leteju it v oštarijo, jutr bo dš in je treba prnest noter enega, gremo še semle. NANOS – LANIŠČE, markanten hrib, ki se kar sam ponuja, je še eno linijo bolj nazaj kot Grmada. DOGODEK DNEVA: ko obrnem skrajno točko proti Razdrtemu se pod robom peljem proti lovski bajti. Točno na Renjakih, kjer sicer tudi štartujemo, zlezem čez rob zgolj zato, ker se rob zniža. Zraven štarta na robni skali čepi kura – oru tako, da bi bil z enim poskokom v zraku. Vse že dolgo oblačno. Nadletim ga 20 m in peglam na mal dinamike, takoj me zapazi in obrača glavo za mano. Počasi zavrtim in mi gre gor – že sem 100 m nad njim, on pa še kar čepi tam dol. Le kaj mu je? Ko pogledam naslednjič, ga ni več, iščem ga s pogledom po luftu in res privrti gor v močnem stebru 100 m stran. Zapeljem zraven, narediva skupaj tri kroge, da se odpelje proti gmajnam. Ne grem za njim, mal še povrtim in se odpeljem čez štart v Laniški vrh in na Grmado ter po isti poti nazaj. Tega se s tako višino ne bi nikoli upal, če bi štartal kje drugje in priletel sem, tako pa sem bil tu na tleh in veš, da vetra ni dosti (običajno pa tukaj …). Zdaj že nižje, se zapeljem čez današnji štart in koga spet zapazim sedeti na skali – Profesorja.