Zjutraj vse sluzasto in seveda močna burja. Se slišiva z Erzom, pa nobene luknje in tudi ne ideje. Pustim vse skupaj in še malo zaležem. Pri naslednji kontroli (okoli 12h) pa se že kaže nek sonček na Goriškem. Vendar traja kar nekaj časa, da se skoordiniramo. Manca v tujini, Mateja bi skoraj šla za družbo, pa si premisli.

Tako ob 14.30 na Vrhniki prisedem k Erzu, na Uncu se naložita Mega in Emil in gasa na Vipavsko. Sonček in jasnina se pokažeta malo pred Vipavo, kjer burja nabija tako, da so vetrne vreče kot pršvasane (vir: Erzo). Na pristanku pod Lijakom samo zaokrožimo (Slamič naklada z Valiči…) in gasa gor.

Mega je prostovoljni šofer in na startu (kjer smo sami) začne takoj asistirati,  kar je danes sploh nujno, ker veter vsake toliko posvaljka padala po bregu dol…

Vsi trije odletimo en za drugim (Erzo, Emil in jaz) in takoj po startu zavrtim za njima. Lepo nabiramo in smo kmalu čez 1000. Erzo se kar usmeri proti Škabrijelu in Sabotinu, kjer ga s 1400 pogoltne dol. Emil je malo nižji, malo za njim. Ko s 1100 vidim, kako ju požira, se obrnem bolj ven proti Gorici in naberem še skoraj do 1300, potem pa me začne močno požirati (Erzo in Emil sta že čisto nekje spodaj nad gmajnami…).

Glede na višino se mi zdi, da sem že skoraj nad Sočo (v resnici sem nad Kromberkom) in najprej hočem naprej, dokler bo šlo (planiram pristati nekje za Gorico (še najraje pri Vrtojbi…), potem pa si optimistično premislim in obrnem nazaj v veter. Še bolj me požira in samo z 10-15 gre z gasom naprej, tako, da že ogledujem pristanke. Pririnem do pumbe in pristanem na travniku pri Ajševici.

Vesel kot radio, ker je bil krasen (čeprav kar živahen) let :-). Mega gre najprej pobrat Emila in Erza, potem pa poberejo nazaj grede še mene in v sončku gasa proti domu.

Na Uncu še zaključno druženje zraven Portusa (lokalna gostilna z bučno glasbo, da še nakladat ne moremo) in gasa na Vrhniko…