Danes je napovedan enak dan kot včeraj, v resnici pa je že dopoldan za spoznanje boljši. V Lju je kar sončna luknja, drugje pa v glavnem kar razgibane baze, na gosto posejane in grozeče. Piha V (gor in dol). Na Krimu 4/7,5 in  kar zdi se mi da bi bil lahko Zavrh. Ko zdražim Erza je tudi on za. Glede na napoved čim prej, potem bodo nevihte…

Še Mirko se prijavi in ob 11.30 smo na šodru. Avtobus in LCja pustimo na šodru in samo z Mirkovim avtom gor (saj itak ne bomo leteli…). Erzo se odloči, da ne bo vlačil padala na start (saj itak ne bomo leteli…), midva z Mirkom pa si naloživa vsak svoj križ (jaz erste klasse).  In med potjo Erzo  nadaljuje že na vožnji gor začete zgodbe, kaj vse se je dogajalo v mladosti njegovega letenja, ko sta s Sušo v takemle startala in ju je zaugalo…

Do starta tako nama z Mirkom ubije še zadnjo željo po letenju in jasno je, da danes ni pogojev za odleteti. Veter občasno pihne močneje, ampak v splošnem ni pretresljiv (5,5/7,2). Oblaki se pa kar hitro preganjajo in nekateri delujejo prav živahni in v višine napihajoče se potegnjeni (tapravi za pozaugat…).

Najprej čakamo pol ure v takem: Erzo začne s pletjem starta (on bo vsaj nekaj koristnega naredil…), jaz buljim v oblake in veter in stanje na Krimu in kje so deževna jedra in kar se pač še da videt na elektroniki, Mirko čaka na odločitev… Potem se počasi naveliča in začne spodbujati k odhodu na kakšno nižjo lokacijo, kjer bi manj pihalo in bilo lepše vreme (takšno, kjer ne zauga…).  Jaz bi malo počakal, saj sem se počasi privadil na stanje in se mi zdi vse boljše in boljše. Začnem namigovati, da bi mogoče počasi pa bilo. Končno Erzo ugotovi, da je pravzaprav skoraj idealno (razen, da ne vemo, če bo mogoče kaj zaugnilo gori v luftu) in se začne spraševati zakaj je brez padala in odšiba po njega v avto.

Preden se vrne, sem jaz že pripravljen, vendar se situacija spet malo poslabša (veter spet močnejši, malo bolj zaprto…). Postavita še Mirko in Erzo in ko se za moment malo umiri potegnem in sem v luftu. Na mestu me lifta gor, ugotovim, da imam desno komando popolnoma zafecljano in jo moram razvozlavati z obema rokama (še dobro, da me kar gor vleče 🙂 ). Končno je vse po standardih, stisnem gas in se pomaknem malo naprej. Sem kakšnih 100m nad startom in se bočno peljem pred grebenom. Malo navrtim in naberem, se pred Škorpijonom obrnem in zapeljem malo nazaj, ko pride v luft tudi Erzo. Zgodbe od prej so naredile svoje: peljem se spet proti Vrhniki in samo prežim, kdaj bo kaj zaugnilo, tresknilo, od kje bo prišla nevihta itd in sploh ne izkoriščam naravnih danosti, ki bi me brez problemov dvignile še kaj višje… Mirko se odloči, da je zanj premočno in se vrne na nivo šoferja. Erzo je ves čas nekaj za mano in občasno brezskrbno zavrti in nabere (in je najbrž pozabil na zauganje in tiste svoje zgodbe od prej…). Na Javorču še zadnjič malo naberem in se s 45 odpeljem čez avtocesto do stadiona, kjer pristanem v res močnem vetru, ki se izklopi 5m nad tlemi…

Erzo me preleti -> postaja Stara Vrhnika…

Erzov zmagovalni let do konca sladoleda

Erzov komentar leta: Black Hawk v akciji, 2. dan: Gremo sem – Vrhnika 12:40. V vasi se meni ne da več (preveč sem se napsihiral, ko sem jima razlagal 13 let stare nevihtne zgodbe nad Zavrhom, katerih udeleženec sem bil), saj so vsenaokrog razbesneli oblaki (ane Delux), samo Barje s slabšo termiko kaže skoraj nedolžen značaj. Občutim kako se ima dobro Mega, ko gre brez padala za šoferja, z nami na štart. Danes sem v njegovi vlogi jaz. Višji nivo (ne)letenja. Pilot postane freeman, ki ni pod pritiskom štartati ali ne. Tako se na štartu ukvarja z bonsaii, ki jih je potrebno populiti, da ne postanejo grmi. Piha, pokriva…, točno ob 14h pa se naredi idealno za takojšen odlet proti Vrhniki – daleč naokrog ni oblaka, jaz pa brez opreme. In grem po padalo; ko pridem nazaj ni več enako. Vseeno v luft v lokalno močan veter in zviz damu gledat, če je vsajena repica (krampir) že iz zemlje pogledala.