Danes še lep dan, z (še vedno) močnim J,JZ vetrom. In ker res povsod nabija, je edina smiselna opcija Lijak. Nekje sredi dneva se slišiva z Megom (ki ne more, ker ima zmenek s  svojim zdravnikom) in Erzom, ki pa sprva ni preveč navdušen. Jaz se ukvarjam z mojim maseratijem (ga moram prestaviti na drugo lokacijo, kar po enem letu brez vžiga postane resen problem…)  in se mi kar dogaja.

Tako me Erzo pokliče sredi dogajanja, kje da sem, ker z Mirkom že čakata na Vrhniki. Ob 15.00 sem na zbornem mestu, prestop v limuzino (Erzovo) in – Lijak. Vmes preverjamo situacijo s Slamičem (ki ne gre) in se na koncu dobimo na pristanku z Istokom (ki gre – z nami gor, na sam štart, v zameno za kasnejši prevoz po limuzino). Na startu v glavnem sami tujci, ki bolj čakajo, saj veter kar nabija in padalci visijo na različnih višinah nad startom in po vsej dolini.

Malo pomodrujemo, potem pa postavimo. Tisti, ki se odločajo za start, doživljajo vnebovzetje in enako se zgodi tudi z nami (Erzo, jaz, Mirko,… Istok). Veter je močan, ampak laminaren, tako da skoraj nič ni treba delati, ker gre kar samo gor. Nekje nad grebenom je meja: po dolini in proti J sonček in bazice, za startom črni oblaki in proti Soški dolini in tam zadaj tudi močno dežuje. Erzo se odpelje ven nad dolino s 1200, jaz s 1000. Pa pod temno-belo bazico, ki lepo prime in naberem, naprej spet zgubim in naslednja ne prime, tako, da se zapeljem nazaj proti grebenu, kjer spet prime …. in tako naprej. Nobenega stresa, nobenega rukanja, vse ležerno, uživaško, z razgledovanjem, brez strahu, da bi človek scuril (samo veter je močan, tako da so hitrosti z vetrom tudi 65…). Mirko podobno (s tem, da gre precej bolj ven za Erzom in je tudi dosti nižje, pa pride nazaj do starta in spet nabere).

Po kakšni uri opazim Erza pri grebenu blizu mene in precej zunaj se odpeljeva proti Zmajarski. Ker Mirko javi, da je pristal, imamo torej že reševalca vozila in sva midva svobodna. Poskusiva naprej proti Kovku. Tako zunaj pred grebenom se še nisem vozil, pa lepo drži, čeprav sem pri Zmajarski nevarno nizko. Malo prej mi je crknil vario in vozim brez vsake elektronike in piskanja. Že mislim, da bom moral pristajati v Vitovljah, pa posnemam Erza in se naslonim na Čaven (on je kakšnih 100, 200 višje) in dobim močno dviganje, s katerim se rešim. Naprej gre s 50 (vidim kasneje doma, ko analiziram trackerjev track 🙂 ). Držim se bolj zunaj in nisem nervozen, čeprav sem pod grebenom. Cilj je Anja, ampak proti Kovku zgleda zelo črno in strašljivo. Erzo predlaga, da raje ne rineva več naprej in se odpelje ven proti dolini. Posnemam ga, ampak za razliko od njega, ki kar nabira in se usmeri nazaj proti Lijaku, jaz zgubljam. Ker je čisti J (močan), se komaj pomikam naprej, čeprav gas tiščim kot še nikoli. Ker mi vario ne dela, nimam pojma, koliko gre v veter, vem le, da me ne rikverca, ker lezem proti Vrtovinu. Sem vedno nižje in ko se na momente ustavim, že mislim, da me po odložilo nekje v te gmajne, potem pa se le nekako speljem čez Brdo pri Vrtovinu (rahlo dviganje čez hribček) in v počasnem posnetku čez avtocesto na pokošen travni, kjer pristanem po debeli uri in pol. Čudovit jubilejni tisoči let !! :-). To mi je bilo pa res darilo !!

 

Erzo se seveda odpelje nazaj pod Lijak :-).

Ko pospravljam, se pripeljejo na travnik domačini in mi podarijo za košarico pravkar nabranih češenj, kot bi vedeli za jubilej  :-). Ko zložim nahrbtnik, ustavi naslednji domačin, ki me odpelje v Selo :-). Tu pa v bifeju ob zobanju češenj čakam na Erza in Mirka. Ker to traja dve uri, češenj ni več, ko prideta :-). Super je blo :-).