Prej sva se namreč spraševala, kako je kaj na Šilentaboru in predlagam, da greva kar tja zložit coto (če ne bo za odletet 🙂 ). Jaz ostanem kar naštiman v tangicah.
Na startu visoka trava in v momentu vse mokro do kolen. Na robu močan direktni veter gor, 1 m za robom niti sapice. K instrumentom priklopim tudi moj HTC telefon z Aljoševo aplikacijo FlyMe za prvo testiranje… Najprej mi Mega razvleče coto bolj na strmem pobočju pod bodečo žico, vendar je skeptičen, ker je res strmo in spodaj še skale in bi bilo malo šans za drugi poskus. Vseeno poskusim na kratko potegniti, pa seveda ni efekta.
Potem se prestaviva bolj na plato in tu nekajkrat neuspešno poskusim bolj ali manj blizu roba. Prostora je samo za 2-3 korake. Uspe mi toliko potegniti, da ga dvignem nad tla, potem ga veter močno zagrabi, vendar ga stabiliziram šele v tretjem poskusu in me liftne gor…
Potem pa uživancija, kot je sploh ne pričakujem. Pol ure jadranja na laminarcu ob pobočju sem in tja, nad grebenom, nad anteno. Mega medtem odpelje LCja okoli po kolovozu dol proti Narinu in potrpežljivo čaka na travniku nad progo. Počasi me začne mraziti, tudi nekaj kapljic pade in odpeljem se direkt ven (čeprav bi tole lahko še kar trajalo in trajalo…) in pristanem malo pred Šmehelom. Super, super !
Zoranovo jadranje na Šilentaboru
FlyMe zaključi let in že se track uploada na OLC :-). Mega je hitro pri meni, pospraviva in gasa proti domu. Počasi začenjam čutiti udarec ob skalo na nogi z Vardijanščice, ki očitno le ni bil čisto neomembe vreden. V Lju še vedno uliva… Pa nov letos !