Po ovinkih mimo Strmce in nadalje mimo Slejkove domačije do Razdrtega, dol v Dolino in pri Selu do Branika (vmes zvemo, da na Lijaku čakajo na boljše čase, ko se bo dalo leteti (če se bo)), da je nad Čavnom grda črnina in da pred Branikom rahlo dežuje.

Pogumno gor na start, kjer eni upajo, da ne bo nič in itak narobe piha in ne bo treba, pa se izkaže, da je en rahel SZ in sploh še ne dežuje in da BO treba. In grem nazaj v avto po svoj cota klase komplet, pa Manca tudi in že postavljava.

Odletiva brez zapletov in v rahlem rosenju potoneva v pristajalno travo do ramen.

Na pokošeni zaplati pospraviva v že močnejšem rosenju in do LCja, ki je z Matejo in Megom že na cesti.

Kaj zdaj? Od plana A je ostal še Lijak, ki ni uporaben (in tudi ne bo, kakor kaže nebo). Zato pa se pojavi ideja o Socerbu (ali je bil tudi mogoče nekje v planu B, ali pa že kak plan C) in Mateja odpelje v tisto smer (jaz sem danes navigator, ki spremlja z elektroniko vreme, vetrove in ceste…). Pri Sežani že uliva, in ko pridemo mimo Kozine skozi predor Kastelec, še vedno ne neha (v resnici še bolj pada).

Tam daleč na J je nekam bolj svetlo in hočem na Kikiriki (pa saj je končno to del enega od planov). Gasa dol, pa gor, pa sem in tja in smo sredi vesoljnega potopa na Kikirikiju, kjer piha burja in odnaša curke vode. Čeprav bi Kikiriki S ustrezal smeri vetra, nihče noče, da bi šli pogledati še tisti start (ker bi nas najbrž burja in iz nebes zlivajoča se voda odplaknila po pobočju).

No pa gremo nazaj na S, kjer se malo bolj svetlika… Vmes omenim Glem (moja standardna fraza v tem področju), pa me ostali trije izsmejijo. Pa spet nazaj gor po viaduktu do Kozine. Tu je že skoraj popolnoma jasno in že sije sonček in se blešči modrina neba in se spomnim na mojo bolečino: Sv.Križ.

Pa gremo do Materije, malo lutamo po lokalnih cestah in smo v blatu parkinga sredi namočenih travnikov. Cota gre z mano na vrh, kjer ne piha nič. Ostali zavijajo oči in se poskušajo malo pogreti na redkih sončnih žarkih, jaz upam na kakšen močnejši piš, potem pa se predam in odstopim.

Nazaj proti Kozini (kjer lakota že preti odpreti LCja trdna vrata) in naprej proti Postojni se vreme spet malo poslabša (Vremščica, DA/NE, saj piha narobe, jaz lačna, grem ven iz avta, vi pa kakor hočete), pa obstanemo v Postojni v restavraciji pri stadionu. Situacija se umiri, dneva in upov je konec in po zaključku prehranjevanja samo še po ovinkih od zadaj pod Strmco (kjer je Andrej malo prej preveril, da piha dol in sta Emil in Redstar ugotovila, da tudi na Grmadi ni nič več uporabnega vetra) do Unca, kjer Mega pobegne iz avta in pusti v LCju vse razen padala  (najbrž se je bal, da bi ga še kam zvlekli…) – čevlje, kapo, UKV postajo, tri hlebce po naročilu spečenega kruha v Pekariji Zorman… V nalivu naprej do Vrhnike, kjer predam Erzu novodošli tracker za Mirka, izstopi še Manca in na dokončen razlaz z Matejo v LJU in konec ENEGA SUPER DNEVA, prepolnega dobre volje in dogajanj… :-). Pa še celo leteli smo vmes…