Brez veze, da ponavljam, da je danes enako vreme kot zadnjih X dni. Samo veter ima danes S, SV smer. Mega (še)ne more, Erzu (še) ni, ko ga kličem. Ščuka vabi na Glem ali Poljane (ima na skrbi mulce in zato je vse v širši okolici KP že zabasano in nevihtno in temno in nakuhano, v bližnji okolici KP pa idealno). Ker postojnske in primorske postaje javljajo J, Z, okoli KP pa SZ, se odločim najprej na ogled Strmce.

Na moji poti tja je Erzo že na zmernih obratih in bi že kam šel :-). Ko pridem gor na Strmco, piha kar močno v levo ritnico (=SV) in to bi bilo idealno za Grmado, če se ne bi nad mano zbirali črni oblaki (dobesedno), ki se po mojem preoblačenju iz civilke začnejo spreminjati v debele dežne kaplje. Razgled proti Nanosu in postojnski ravnici izgine v sivini dežne zavese… Erzo sporoči, da je zbor za Zavrh ob 15h na šodru (je določil Emil, ko je izpred svojega praga gledal proti meni na Strmco…).

In se dobimo tam in k Emilu in gor in na start, kjer piha kar (pre)močno. Ker ignoriramo črne oblake za svojim hrbtom in občudujemo poskočne bele bazice nad Ljubljansko kotlino, je situacija skoraj idealna in začnemo postavljati. Najprej Emil izkoristi nepazljivost nažigajočega vetra (ko za trenutek popusti) in je že v luftu nad startom. Erzo je malo za njim. Jaz pa seveda zadnji potegnem hrbtno, ko ni skoraj nič vetra (vsaj ne v luknji za startom, kamor sem postavil). Pa še malo cuknem in imam padalo posvaljkano na robu.

Prestavim se na Emilovo mesto in ponovim vajo in je takoj lepo gor in ga zbalansiram (profesor 🙂 ) in gasa. Ampak seveda nekaj mora biti narobe: gumica za kokon se mi je snela in naslednjih 5 min se bašem v njega in telovadim, namesto da bi jadral. Končno mi uspe in na levo na Trebelnik in začnem nabirati, pa me kar brez truda vleče gor. Ker sem sedaj obrnjen proti J in vidim grozo črnine na tej strani, me tja, kamor me z lahkoto dviga, sploh ne mika in se usmerim naprej. Kmalu sem pod grebenom, ko opazim, da je Emil že čisto nad tlemi in scuri k Škorpijonu !!

Jaz dobim neko šibko dviganje na pobočju pod Lipovcem in tu drajsam naslednje pol ure, medtem ko se Erzo vozika sem in tja (profesor) nad grebenom in končno odpelje proti Vrhniki.

Sem vedno nižje in ko že skoraj hodim po najnižjih smrekah, se odpeljem proti Škorpijonu in zabašem v visoko travo.

Zelo neudobno pakiranje opreme in do Emila k Škorpijonu, kjer niti ne uspem popiti svoje Skodelice kave, ker že prinori Erzo z Ukijem, da je treba takoj gor.