Po 6 dneh abstinence je moja potreba res že huda. Manca se že zjutraj prijavi za današnjo akcijo, Erzo naj bi šel na Ivanščico, pa se izkaže, da so jo odpovedali. Mene sicer mika v Karavanke, pa se hitro zapira in je opoldne že vse črno okoli Krvavca in naprej po Gorenjski.

Ker je napovedan V in tudi res je (čeprav ne tako močan, kot je bilo napovedano) z Manco usklajujeva kam. Moj predlog je Zavrh (Grmada je že precej zabasana z oblaki) in se dogovorimo. Počakam Erza na šodru, prestopim k njemu in do Škorpijona. Malo zamujava, saj naju je Manca pričakovala ob 14h že v Borovnici. Pove, da sta v luftu sta dva padalca: Poje in Simeon. Jožef je ravnokar scuril in že našel štop za še enkrat gor (zraven si je rezerviral še prevoz pri nas, pa še Simeon mu je obljubil, da ga odpelje na Vrhniko (kjer ima Jožef avto).

Ko pridemo na start, je Jožef že drugič v zraku in sporoča, da je Simeon pravkar s kravato in odvrženo rezervo zaružil med bukve. Manca se javi, da gre do Simeona (nekako skupno ugotavljamo njegovo lokacijo). Poje je pristal še drugič, Erzo hitro v zrak, jaz pa čuvam robo na startu in glede na situacijo bom dalje ukrepal. Po telefonu pokličem Simeona, ki pove, da je nepoškodovan in je obvestil 112, da ni potrebe po reševalcih. Manca je kmalu pri njem in Simeon neverjetno hitro reši z drevesa sebe in padalo.

Simeonov drugi let – padec

 

Simeonov komentar leta: V drugo sem kar tam poštartal, kjer sem pristal, mal gre na tesno čez drevje, sem pa pozabil prižgati vario. Potem pa prejšnjega stebra ni bilo več najti, sem zato začel s hitrostjo vrtet veter, ki se je zaletaval po pobočju, da z njim pobegnem nad rob hriba, pa me je zaprlo, jaz pa ves vesel, tu je steber, trikrat med kroženjem popumpam, ker gre vedno težko ven – se krilo vedno obesi na vrvice, a nič hudega ker smer pa drži. Zdaj pa je kar sam zavijal, ko pogledam ni odprt pač pa kravatica, pol metra krila navzdol iz vrvic pa zopet napihnjen, da bo ja težko šel ven, pa probam ušesa, pa nekako nisem mogel prelomit, pa hočem letet naravnost,rahlo bolj zavrem zunanjo odprto stran pa je že vse utihnilo in nakazalo prevlečen let, hitro popustim in kontroliram kroženje. Iščem vrvico stabilizatorja, pa so vse na kupu stisnjene od deformacije, vse tanke tekmovalne bele in jo ne najdem, primem A linijo, hočem zapret pol krila pa sem prenežen oz. jo prehitro spustim, malo se zalomi a ne poklopi, da bi se sprostilo krilo ( v kroženju je verjetno kupola trdnejša, pa morda v dvigajočem vetru), zatem poskušam stabilizirat let pa je dovolj da se krilo prevleče, ja potem je bil pa čas za rezervo, močno si rečem in refleksno odvržem, potem pa traja, kaj je narobe, vidim da je gurtna navita, v tem se odpre. Jože pravi, da se je v trenutku odprla, meni se je pa vse tako počasi in v miru dogajalo, za odpiranje rezerve je pa trajalo. Očitno ko si poln adrenalina možgani tako hitro delajo, pa še zdaj se spomnim takega miru, kot da bi od zunaj vse to gledal. Ja kaj vse smo sposobni, pa ne vemo:). Ko se rezerva odpre me obrne z glavo navzdol, hočem povleči noge, pa se mi zataknejo v kokon, z roko ga odmaknem in se postavim pokonci, podrem padalo, rezerva se postavi pokonci potem pa zajadra proti zelenim bukovim krošnjam, takoj zagrabim prvo vejo in že med padanjem plezam oz. se vlečem do debelejše veje in potem debla. Padalo me rahlo vleče nazaj, povlečem rezervo in se sname. Povlečem jo k sebi, in se z njo zavarujem za deblo, odpnem eno nogo iz sedeža, Jože že kroži nad mano in sprašuje kako sem, da je le vse OK, pokličem 112 in se s prijetno mladenko pomenim, da je vse pod kontrolo in da ni panike. Potem povlečem padalo in se sname, zatem pa splezam po deblu dol tistih 30 m, no na tleh pa priznam Manci, da jih je pol manj :). Toliko, da mi ne bo potrebno vsakemu posebej razlagat. Kaj je bilo narobe. Preveč korajžno, glede na veter in neresno jemanje zapiranja, še pogledal nisem, preveč rutinsko in samoumevno. Zdaj bom pa verjetno spet nekaj časa trzal pri vsakem zapiranju :).

Ker se Jožefu že zelo mudi na nek pogreb, mu Manca organizira še prevoz do Vrhnike. Erzo scuri v smeri Zabočeva

in tudi hitro dobi štop za še enkrat gor. Najprej je na startu Manca in malo za njo še Simeon, Erzo pa nekaj za njima. Simeon hoče najprejl še enkrat startati, potem pa ugotovil, da bo zamudil na Gozd na predvidene izpite in se poslovi. Mega prihaja s pregleda v LJ, Mateja tudi razmišlja, da bi prišla. Ker pa veter tukaj ni preveč obetaven, se Mega odloči, da gre raje pogledati na Grmado in bo javil, kako je tam.

Erzo še enkrat postavi in je hitro v zraku, Manca starta malo za njim. Curita proti pristanku, ko postavim še jaz.

V zraku me kar drži in takoj zavijem na levo na sleme, kjer dobim rahlo dviganje. Manca je že pristala, Erzo se matra tik nad Škorpijonom. Manca pove, da temna baza spredaj nad pristankom močno vleče, nad Trebelnikom pa je druga podobna. Jaz sem med njima in rahlo naberem pred Trebelnikom, potem pa se zapeljem kar bolj zunaj v smeri Vrhnike in krasno drži. Rahlo nabiram in kar v ravni črti peljem proti Vrhniki v smeri BJja. Občasno je čutiti močan V, vendar hitrosti z vetrom niso pretirane (35 km/h). Mene pa ves čas lepo drži in šele nad Vrhniko začnem zgubljati višino. Nad BJjem imam še 600, usmerim se pod Staro Vrhniko proti Podlipski dolini, pred njo pa obrnem (množica daljnovodov in kablov mi sploh ni všeč v tem vetru…) in pristanem na pokošenem travniku pred Podčelom.

Erzo se je rešil in je tudi že proti Vrhniki (najprej je celo nameraval v smeri Logatca, Megu naproti 🙂 ). Medtem ko prihaja Manca pome, pospravljam, ko je pri meni pa že vidiva Erza, kako pristaja za Staro Vrhniko. Medtem, ko on pristaja,

greva midva v Borovnico in po njegov avto na Zavrh, kjer se z Manco posloviva. Pripeljem mu ga na polje, kjer nabira solato, potem pa še on mene na šoder.

Mega javi, da je na Grmadi močno, se je pa dalo vseeno lepo leteti. Mateja je današnji dan spustila…