Dopoldne se začne nizka oblačnost počasi razkrajati in sonček posije skozi (Gorenjska že v soncu, Primorska tudi).
Erzo pokliče okoli 12h in jaz navijam za čim prej. Njemu je vseeno kam (!) in naju pooblasti z Deluxom (ki se je tudi prijavil v jato in spet nabija o Korenu…), da določiva cilj. Najprej sva kar za Vremščico ali rezervni Kovk, potem pa se mrč in oblačnost začne širiti čez Primorsko in nisva več tako navdušena.
Ko prideva na Vrhniko z Borisom vsak s svoje strani, Erzo vseeno da svoj glas za Vremščico. Vendar že takoj po odhodu ugotavljamo, da veter pada, dobro obveščeni viri govorijo celo o brezveterju na Vremščici in Erzo se spomni na Emila (in Slivnico). Emil sodi, da s Slivnico ne bo nič (prešvoh je 4/5,8…), da pa bi mogoče bila Strmca. Erzo je takoj za to varianto (“lahko gremo kam drugam, potem bo pa Emil odletu super na Strmci…”). In kmalu smo na startu.
Nebo je že čisto pokrito in sivo, ampak piha pa ravno prav. Hitro postavimo in startamo (Erzo, pa Boris, pa jaz – lepo zidek pa hrbtno…). Drajsamo kakšne pol ure sem in tja in gor in dol. Erzo skoraj zadrema v luftu in pristane na travniku med startom in Petričem in malo oddrema,
Erzov 1.let
ko pride Emil. Emil v luft, počivat pa gre k Erzu še Boris.
Borisov 1.let
Po slabi urci se tudi jaz počutim malo trdega in toplandam pri avtu,
Zoranov 1.let
malo za mano pa tudi Emil.
Emilov 1.let