Vreme je dopoldan lepše kot napoved – manj vetra in manj dežja… Ko se slišiva z Erzom sredi dneva z daljnje Štajerske (kjer je na šihtu), sploh ni dileme: čez dobro uro starta proti LJ in potem se dobiva za nekam. Jaz razmišljam o Vremščici ali pa Strmci, ali pa Slivnici (4/6,5 J). Tudi Mega bi se danes lahko priključil…
Ko na Vrhniki čakam na Erza, tablica pokaže ulivanje od morja do Postojne. Voziva se že proti avtocesti, pa še Erzo pogleda tablico in zeleno rumene radarske fleke tam doli in obrneva avto in se Erzo presede v svojega in z obema gasa proti Horjulu: Samotorca. Vmes tudi Mega potrdi neletljivost v njegovih koncih…
Na travnik-start pripeljeva v rahlem kapljanju. Z opremo se zaženeva do roba pobočja in takoj začneva štimati. Kapljanje počasi jača. Erzo je že naštiman, jaz skoraj popolnoma pripravljen, samo še padalo imam zloženo, ker kaplja močneje – pravzaprav že rahlo dežuje. Pravim Erzu, da dež jača, pa me “ne sliši” in samo potegne. Samo toliko pogledam, da vidim, da je nekam sumljivo nizko šel nad droti in začnem razgrinjati padalo, pa začne pošteno škrebljati po coti in hitro prepognem nazaj – potem pa se ulije. Odlaufam do avta vedrit.
Čez nekaj minut Erzo javi, da je pristal v nalivu in je že pod senikom.
Povem, da vedrim in čakam, da pojenja. Kmalu res skoraj presahne. Še malo počakam in na start. Malo pogledam naokoli – Na zahodu nič novega (vse megleno in sivo, veterček idealno pihlja gor). Že položim padalo na mokro travo, ko spet začne škrebljati močneje. Spet lauf v avto.
Malo komunikacije z Erzom. Čez čas (ob navideznem presahnjenju 🙂 ) še enkrat ponovim zgodbo (na start, pa to…), potem pa obsedim v avtu. Ker sedaj konstantno rahlo dežuje, imam čez nekaj časa dovolj, priznam po postaji poraz in gasa dol.
Erzo je letel (pa bo moral sušiti padalo 🙂 ), meni pa res “ni treba” v dežju in imam suho padalo (… pa nisem letel 🙁 ).
Na poti nazaj se še ustaviva pri Breščaku na kozarec frišnega grozdnega soka…