Po dolgih dnevih dežja končno razjasnitev (no, megla v LJU in sonček po Krasu). Veter JZ- SZ, šibak ali nič.  Nekega blaznega letenja ne bo (no zdaj, zvečer, se pokaže, da je bilo – Lijak, Kovk, Slivnica…), zato razmišljam o projektih. Spomnim se na Obrobo pri Knežaku (kjer smo zadnjič v močnem vetru ždeli – tudi Uki) in še neizpolnjeni Kršičevec pri Jurščah.

Mega je za in ko se sprosti, gasa proti Uncu, kjer prestopi v LCja in naprej. Nebo se sicer rahlo zapira, ampak v Jurščah je še sonček.

Naprej po šodru proti parkingu pod Kršičevcem, ko naju nekaj ovinkov prej ustavi stražar – pa ne že spet ! Ob strani mu ležita mitraljez in radijska postaja, mladenič naju prijazno ustavi (“če hočeta naprej, lahko, ampak čez 15 min morata nazaj, ker potem se bo streljalo… ” ?! kakšna vojska in komanda pa je to ?!). Res greva pogledati za vogal do planinske poti, potem pa nazaj mimo stražarja za ovinek. Tam pustiva LCja in po zaraslem kolovozu gor. Mega mi pomaga nositi in sploh ne razmišlja o lastnem letenju.

Na vrhu idealno: zahajajoč sonček in rahel, idealen veter. Mega postavi coto, jaz v tangice. Pri prvem dvigu veter odnese padalo nazaj (je malo pojačal…), pri drugem pa ga idealno odpeljem po travniku dol in stopim v zrak. Najprej celo rahlo dvigne, potem pa v lepem drsenju naravnost naprej. Ker tako lepo drži, se usmerim naravnost na Juršče in pristanem malo pred vasjo na dvignjenem travniku.

Lep, miren let. Novnov 🙂 !