Čeprav je moja potreba po letenju (po teh 14 dneh neletenja) res velika, me današnji dan nič ne vabi. Še vedno je kilavo (kot je bilo že ves čas), mokro, hladno in kaže da bi še kar lahko deževalo. Tako sploh ne gledam podatkov in me prav preseneti Manca, ko pokliče, da je v Borovnici sonce in je treba čimprej na Zavrh, ker mogoče bo.
Seveda sem za in ob 14.30 sem na pumpi v Borovnici. Z Manco in Žigom na vrh in na start.
Tu kar lepo enakomerno piha, ne premočno (koliko, ne vem, ker je glavni del mobilne vetrne postaje – merilec, še pri Erzu na poti iz Brazilije). Mogoče še bolje, ker se ne obremenjujeva in začneva takoj postavljati. Medtem veter še malo pojača. Kljub temu padali malce hrbtno dvigujeva in nameščava v (bolj kilav)zidek. Pri kakšnem od dvigov se mi zdi, da bom kar odletel, pa se vseeno ne postavi lepo in mi ga bolj ali manj sfedla nazaj, tako da mi ga mora Manca na koncu pomagati raztegniti.
Ker se veter nič ne zmanjša, pomisliva tudi, da bi se vdala. Ampak samo za trenutek. Potem pa se odločim in potegnem in ga stabiliziram in po obratu stopim v zrak. Lepo drži in gre ven počasi v popolni tišini (vario je s prazno baterijo ugasnil, FlyMe ima, kot kaže, izklopljeno piskanje), tako vozim samo po občutku. Manci povem, da je v zraku mirno in zuvijem na rebro V.Trebelnika in tam celo malo pojadram. Nabrati ne morem in čez nekaj časa začnem počasi zgubljati višino. Pristanem pri pumpi (kjer imam avto).
Zoranov let
Ko začnem pospravljati, Manca ravno starta. Malo urejam vrvice in elastike in se obiram s pospravljanjem, dokler ne začne kapljati, takrat pa pristane tudi Manca. Pospraviva in se posloviva. Ona peš čez cesto domov, jaz pa v avto. Letela sva :-), čeprav današnji dan tega ni obetal !