Čaven 4.dan. Zjutraj sicer navijam za kakšne druge variante (Golte, Dovška Baba, Zabreška planina,…), pa je Manca kategorična: Primorska. Tudi Mateja navija bolj za tople kraje. Erzo prespi jutranje usklajevanje, Mega je nevtralen, Lusja bi se pridružila (proti Primorski 🙂 ). In seveda je Čaven verjetno najbolj varna izbira.

Pridružim se Mateji in Luki, na poti se javi Lusja, da je na Železniški na Vrhniki (prvotno ni računala na prvi del jate…) in poberemo še njo in do Lokavca. Mega in Manca sta na končni lokaciji malo pred nami. Tu so še Cimerman in Tom Pavlič s kompanjonom. Ker Samo danes ne more peljati (ima izpit za tandem na Lijaku), ga nadomesti Jože Vidmar.

Na startu piha idealno (J po travniku navzgor, občasno malo obrne proti Z ali malo pomeša na SV). Glej slikco

Takoj začnem postavljati, medtem ko se ostali kar razgledujejo in sončijo. Veter uplahne na minimum. Čakam(o), dokler se Erzo ne javi, da prihaja z Mirkom in nasvetom, naj se kar vržemo dol, da gremo z njimi še enkrat gor v drugi rundi. To spodbudi Lusjo, da se pripravi in starta, malo pojadra sem in tja in se odpelje na pristanek (da pride z drugim delom jate še enkrat gor). Tudi jaz imam dovolj čakanja in potegnem naprej (ampak ne z namenom, da se zapeljem dol in grem še enkrat gor 🙂 ).

Takoj po startu odpeljem na desno in nad platojem tesno ob pobočju rinem v smeri Lijaka. V začetku kar lepo drži in občasno malo piskne za gor, od Kuclja naprej pa gre samo še dol. Držim se sicer tesno ob pobočju (skoraj drajsam po skalah in po vrhovih smrek), ampak pravega efekta ni in lezem dol. Pod vrhom Čavna (nad Podkucljem) sem tako blizu tal (670, tla na 620), da me resno skrbi, ali pridem čez gmajno pred mano, pa nekako zvozim. Najprej še zavijem v desno pod Zmajarsko, pa se dokončno predam in levo pod cerkvico na Vitovskem hribu (598m) odpeljem čez Vitovlje, dokler bo šlo. Pa kar gre… čez Šempas skoraj do Ozeljana, kjer pristanem.

Pokličem Mareta, ki je na Lijaku v svoji kombinaciji, pa mi ne more pomagati. Naši so v zraku ali nedosegljivi, tako da pospravim in se peš odpravim (pokliče Mateja, da je na tleh pri Lokavcu) do Ozeljana in na glavni cesti le dobim kratek štop do Lijaka. Tu je množica padalcev, ki so bolj ali manj curili (nobenega ni nad grebenom), pozdravim Mareta, tipam za prevozom do Ajdovščine, doživim obešanje padalca na električno napeljavo (grozen blisk, padalec obvisi, kar nekaj jih steče na pomoč, saj začne celo malo goreti obešen na žice, z vlečenjem potrgajo žice in ga spravijo na tla, potem pa je tu že rešilec in gasilci in policija,…). Dočakam Erza

in nekaj kasneje še Mega (in Luka Slaka).

Ostali naši iz prvega in drugega dela jate so pristali bolj ali manj pri Lokavcu

in se prestavijo do Anje.

Tudi Emil in Redstar sta prišla …

Končno se vsi dobimo v piceriji v Vipavi na zaključnih picah :-).